Wednesday 31 January 2007




No takole izgleda zadeva pred:



Takole pa po:


Okoli tega striženja je bila prava drama. Lasje rastejo in če otrok NE PUSTI in pika, pač ne pusti. In zdaj z virozo in visoko vročino so bili lasje ves čas mokri. Lepega dne pa pravi: "Jaz bom šel k frizerki!" Ne k frizerju ampak k frizerki. In to k eni na Vrhniko. Verjetno si jo je zapomnil (2 leti!!! je od tega kar je bil), ker mu je dala bombone. Pri nas palijo samo cukrarije. Če gre na kahlo lulat, bombon. Kakat... bombon. Joj kok si bil priden... bombon... Ampak nisem jaz uvedla tega reda, da ne bi mislili, pa tudi daddy ne. O tem mogoče kdaj drugič.
Ker ga seveda ne bi peljali bolnega k frizerju, sem se ponudila jaz. A navdušenja ni bilo. Dokler....
Ni padel predlog: "Če te lahko postriže Kasparina, dobiš pa Ferrarija!" In je bil že v kopalnici. Ampak štorije še ni konec. Bila je sobota in seveda se je daddy moral TAKOJ odpravit po Ferrarija. To pa ja ni problem, saj jih vedno gledamo kar v vsaki štacuni. In me kliče ves obupan, da nikjer ni nobenega Ferrarija. Razen seveda tistih za 30 jurjev (bivših SIT) na daljinsko. Saj ne, da bi imel naš mišek kaj proti, ampak glede na uničevalni nagon prav dolgo ne bi zdržal ta Ferrari. Po dveh urah se je daddy po obisku osmih (8) štacun pojavil z enim mičkenim Ferrarijem, ki mu že manjka spojler. No, ampak vsaj našel ga je. Kje? tega ga pa nisem upala vprašat:)

30.01.07

Imam enega učenca, ki preizkuša moje potrpljenje. Ne samo to, da je že v lanskem šolskem letu mislil, da bo kar brez kakršnegakoli truda naredil predmet, ampak se niti ne potrudi in ne pokliče, da ga recimo - ne bo k uri.
Tako je bilo spet prejšnji teden... In danes? Baje pride. Zato tudi naslov bloga. Res ga imam vrh glave, ker mi pije energijo kot pijavka. Malo je takih. Celo zelo redko se zgodi, da me kdo spravi ob pamet.
V letošnjem letu delam nove stvari. Kakor sem se prej ukvarjala z "resnimi" zadevami, sem zdaj med tistimi, ki ljudi zabavajo. In se tu tudi bolje počutim. Vzdušje je boljše, delo bolj dinamično. Le umetniki so carji. Boemu je vseeno, če ga kličem petstokrat in prosim za podatke. Pravi, da se moramo navaditi. Saj je res, ker razumem, da pritisk z vseh strani ne deluje najbolje. Je pa univerzalec. Kamorkoli ga priklopiš, v katerokoli situacijo ga postaviš, se znajde. Poje, igra klavir, povezuje, igra....
Ampak kaj, ko drugi pritiskajo name...
Na razpisu za najem neprofitnega stanovanja sem se po dveh letih (ko sem že kar visoko prigurala) znašla na listi A - med socialnimi problemi. Med tistimi, ki dejansko nimajo za kruh. In sem dobila skoraj živčni zlom. Razlaga gospe referentke je pa naslednja: "gospa, imate pač toliko nižji cenzus". Kakšen cenzus, zaboga. Vsa tri leta delam enako delo, za istega naročnika, oziroma več naročnikov. Na dohodninski obločbi vedno več piše, tudi vedno več plačujem... Kje je zdaj ta denar?!?
V čem je catch? V TEM, DA IMAM S.P. ljudje. Ker nisem dobila redne službe, sem si drznila poskrbeti sama zase in naredila s.p. Pa ne služim tako slabo. Ampak:
- banka za kredit zahteva recimo 12.000.000 SIT (kar po starem) prometa letno - kje naj zaslužim 1.000.000 mesečno?!?!?!
- na stanovanjskem skladu je zgleda pomembno, koliko plačujem za prispevke (kar gre itak po lestvici zaslužka in nisem več v najnižjem razredu)
- za plačilo vrtca pa upoštevajo kar vse kot tvoj zaslužek in plačuješ več!
Kdo je zdaj tukaj butast? Naj služim ali naj ne služim? Mogoče ne bi bilo slabo, da se glede na stanovanjski problem RES deklariram kot lažna samohranilka, neham delat in se obesim državi na vrat?!?! Jebeš to državo!
V besu sem se torej včeraj po razlagi gospe na stanovanjskem skladu odpravila v banko. In prisežem, da se bom maksimalno potrudila, da dobim tisti posrani kredit, pa čeprav sem s.p., pa čeprav bom zakraditirana do vrh glave, pa čeprav....
Teh a bi al ne bi je toliko, da boli glava. Ampak tako več ne morem živeti. Zmanjka mi pa samo ene dva miljončka bivših tolarčkov. A ste jih kje videli, da jih grem pobrat?