FREJ VEČER!

Glede na to, da sem Gapija dala v rejo za en dan, sem mamo prosila za podaljšek, saj sem želela z dragim na koncert že v prejšnji objavi omenjenih udeležencev delavnic. In sva šla. Koncert v dvorani Brežiškega muzeja je bil prav fajn – tam vse tako lepo zveni!
Ampak zakaj posebna objava – zato, ker sva rekla, da greva nazaj grede na drink, pa sva pristala v Planetu Tuš. In šla v kino. Ob 00.00. In gledala film do 02.00. Hmmmmmm… Še nikoli se mi ni zgodilo kaj podobnega. IN KAJ SVA GLEDALA?!?!?! TRANSFORMERS…. Ja, to je tist, k se roboti spreminjajo v avtomobile. In eni hočejo zavladati svetu, drugi jim to poskušajo preprečiti in se povežejo z ljudmi in rešijo svet. Jao...

Orkamadona, pa še všeč mi je blo. Domnevno pa zaradi tegale lepotca... hihihii:

Pevski teden

V četrtek sem malega dala v rejo mami (tudi za čez noč), se odpravila na radio in uredila najnujnejše. Kar je sicer trajalo nekoliko dlje kot sem predvidevala. Potem pa sem šla pogledat kako izgleda letos pevski teden v Ljubljani. Europa Cantat vsako leto prireja pevske tedne po Evropi, in zdaj je zadeva tudi pri nas – že drugič. Pride malo morje zborovskih pevcev, imajo delavnice, se družijo, pojejo, na koncu tudi nastopijo. Letos so delavnice vodili Gary Graden, simpatičen ameriški Šved ali švedski američan, ter skupina Singer Pur – ki jo sestavljajo 5 moških in ena ženska. Če koga zanima: http://www.singerpur.de/

Kok dobr. Spet sem srečala veliko kolegov, s katerimi smo se srečevali na koncertih, izobraževanjih… In te stvari sem kar zanemarila. Priznam. Zavestno. Človek v življenju dobi drugačne prioritete. Ampak sprašujem se, če so le-te zgolj začasne. Slej ko prej ti nekaj manjka. Saj se še vedno in ves čas ukvarjam z zborovstvom, a ne tako aktivno kot prej. Zdaj, ko sem preživela en dan tam, bi spet kar šla povohat kaj se novega dogaja…

Resume….

… sej drugega kot to mi ne preostane. Ja, po napornih mesecih me je res odneslo v zgolj dejavnosti za “preživetje”. In za relaksacijo. Tudi misliti se mi ni dalo, ozirome se mi še vedno ne da, pa se moram počasi aktivirati.
No, včasih se zgodi kakšna kul situacija, kot je recimo tale:

Ja, če smo že reševali mačka, smo pomagali reševati tudi kozlička. Sosedova koza je povrgla mladička, a ni imela mleka. Tako je prišla na vrsto flaša, s katero ga futra zdaj en, zdaj drug – v glavnem – del vasi si prizadeva, da kozliček preživi. Valjda ni pomembno zakaj mora preživeti, saj na vasi kozličkov nimajo za “crkljanje”. A o tem sploh nočem razmišljati. Super je, ker so vsi vaški otroci ves čas naokrog, zdaj pri enemu, zdaj pri drugemu, spoznavajo vse te živalice in uživajo.

Delo sem izklopila na minimum. Minimum minimuma, če smo natančni. In paše totalno. V avto se spravim samo toliko, da grem po kruh (al pa še to ne, ker ga sama spečem), kako barvo (prenavljava mamine stole) ali kako drugo “nujno” potrebno zadevo.

Izmed veledogodkov lahko izpostavim recimo obisk freyche, njenega dragega (ki ga še nisem poznala), stanovanjca (ki ga še nisem videla) IN SEVEDA prelepe lepotičke Dite. V takih trenutkih me totalno spreleti želja po še enem otročku. Slikice, kjer jo držim v rokah mi pa ponosna mamica še ni poslala. Ja, to je javni poziv! Peljali smo se z ambalo in cmokotom, ki sta (spet) posvojila ditine igračke, ambala pa je sploh fajn striček, ki se z malo v rokah totalno razneži.

Da ne govorimo o tem, kako moj gapi ves čas navija za enega bratca. No, sestrica mu ne pride v poštev. Te misli bo o vsej verjetnosti treba pospraviti v en skrit predal.

Drug veledogodek pa je bil obisk ambale, cmokota in babilenke z dediigorjem (če se tako imenuje pa ne vem… moja interpretacija). Preseljeni smo od prvomajskih praznikov. Valjda se vsake toliko pojavijo kaki obiski, ki jih imaš poln kufer že po dveh minutah. No, tokrat je bilo obratno. Prav žal nam je bilo, da so morali domov. Predvsem Gapiju je nadvse ustrezala družba ambale in cmokota, s katerima je balinčkal. Hrana in fizične aktivnosti pa prinašajo svoj davek, ki je jasno razviden tule:

ANE KOK SO SLADKI!

DOLG MESEC DNI ... in več...

Saj ne morem verjeti, kako hitro gre čas. Zgodil se je kongres, ki smo ga pripravljali več kot dve leti zelo intenzivno... Zadeva je uspela, ampak energija je pa kar izpuhtela iz mene. Kot bi jo nekdo posrkal - po koncu sem en teden samo počivala, spala in seveda naredila stvari, ki sem jih morala narediti za radio.

VSE ZA TO - DA SEM SI VZELA DVA TEDNA ODKLOPA!

Saj ne, da ne bi nič počela, ampak kljub vsemu je povsem drugo, če se skidam v vinograd ali v vrtiček, si naberem solato ali poberem paradižnik, fižolček... Vse raste, čeprav sva zaradi pozne selitve tudi vso zelenjavo pozno posadila ali posejala. Kdo bi si mislil, da mi bo to všeč:)

Odločila sva se tudi za predelavo podstrešnih in kletnih vrat. Iz totalnega razsula, kar nekaj nanosov barve, ki se je luščila, manjkajočih ali razbitih stekel, razpokanega in obtolčenega lesa so nastala tale vrata za podstrešje:

Seveda nisem jaz šmirglala in kitala in barvala, ampak sem poskrbela za dekoracijo - slikice na steklo.

Druga vrata so bila pa res hudo uboga, samo za odstranitev ostankov kita, stekla in ćiščenje je bilo potrebnih skoraj osem ur. Ampak nastaja pa tole:

V luknjah pa bodo prostor našla tale stekelca:

Ja, seveda - saj so to vrata v vinsko klet...

Oh, načrtov imam še veliko... potrebujem kakšno darilce za eno dojenčico in mamico, ki jo bomo šli - upam - kmalu obiskat (psssssst mohikanka), naredit moram kak nakit za sestro mojega dragega, ki je imela trideset let (ja je imela, včeraj je bil žur, a zaradi vrat nisem imela časa za razne ketnice...)

Včeraj sem videla tudi osebi, ki ju dolgo ni bilo na spregled in sem ju šla kar obiskat! haha...

Toliko za zdajle - se pa še kaj oglasim.