Razmišljam...

Zakaj moram vsak papirček, vsako vlogo državi in njenim inštitucijam pravočasno oddati?
Zakaj moram CSD-ju pravočasno oddati vsako spremembo glede stanja družine?
Zakaj moram še marsikatero manjšo stvar sploh narediti?
Zakaj sem morala okrog zavoda za zaposlovanje skakati kot kura in se javljati na raport (pa btw. nič ne naredijo zate - saj te tudi poimenujejo Aktivni iskalec zaposlitve).
Verjetno bi se še toliko bolj potrudila, če bi mi šlo za ŽIVLJENJE?!?
O vračilu življenja namreč veliko govorijo zadnje dni? Jaz jim ga ne bi vrnila... Ko bo država olajšala življenje svojim državljanom, ko bo poskrbela za vse tiste, ki izgubljajo službo, ko ne bo več brezposelnih Slovencev... Če se niso pobrigali takrat, ko je bilo to potrebno, naj tudi zdaj ne jamrajo.

Zakaj moram plačati vodovod?
Zakaj moram plačati priključek za elektriko?
Zakaj so slovenski ljudje na stanovanjskih razpisih tako redki prejemniki? (recimo celo življenje v SLO, rojen v SLO)?

Kar poglejte rezultate kakega razpisa na stanovanjskem skladu, pa vam bo hitro jasno.

Tega ne razumem in nočem razumeti....

Pa mi recite, da sem rasno nestrpna. Mogoče pa me takšno dela naša ljuba "domovino".

GLASBA

Ja, že celo življenje me spremlja. Od takrat, ko sem z Marjanom (oče) sedela v fotelju v kotu sobe in sva prepevala vse živo (edini utrinek - RESNIČNI spomin nanj). Ker je bil dober pevec, solist v partizanskem zboru, ne dvomim, da je bil tisti, ki mi je prvi vcepljal kapljico po kapljico ljubezni do glasbe in "do posluha". Žal nas je zapustil, ko sem imela tri leta in sem ga hodila vsak dan obiskovat in mu prepevat na Žale.

Potem me je v roke dobil v pevskem vrtcu, ko sem imela pet let, znani in tudi že žal preminuli striček Janez (Bitenc). Frajer, saj ne morem reči drugače. Kako nas je obračal levo in desno, gor, dol... kot glina smo bili v njegovih glasbi posvečenih rokah. In seveda je bila logična posledica, da moram v glasbeno šolo. V bistvu sem to zahtevala. Štorija se nadaljuje, a tale začetek ima drugačno nadaljevanje. Originalno pustim mogoče za drugič in se preselim kakih trideset let naprej.

In se je rodil Gašper:) Mulček je za tam nekje šestmesečni rojstni dan dobil mini otroški sintisajzer. Za ropotat, vse se blinka, vse pisano, ampak špila. In je bila stvarca aktualna - za ropotat. Kar nekaj časa. In je minilo leto, dve... pa seveda mami ugotavlja, da.... JE OTROK BREZ POSLUHA! Kako je to mogoče? Medtem se tudi navdušenje za ropotanje poleže, nekega dne celo klaviaturico skrijemo, ker ni bil priden... in mineva čas....

Otrok sem in tja celo kaj zapoje, mami ugotavlja, da celo zadane kak ton... mogoče pa ni tako brezupno! V vrtcu se učijo pesmice, glasbo posluša vseh vrst: otroško, zborovsko, pop, NZ, klasiko, da o rocku - Siddharta rulzzzzzzzzzzz, kak U2 se tudi najde - ne govorimo! Siddharto zna večino na pamet, pa še jaz ne razumem vsega, kar hočejo fantje povedat.

Letos smo pred počitnicami tisto klaviaturo povlekli iz omare. In kar naenkrat otroka nismo mogli odvleči stran. V njej so tudi posnete melodije, ob tem blinkajo lučke na tipkah, ki igrajo.... in kar naenkrat mali izjavi: "prid pogledat"... In igra Twinkle, twinkle little star.... Čuk se je oženil.... Z enim prstom, pa vendar.... V Ljubljani pri eni od babic na počitnicah osvoji mimogrede še nekaj melodij in je CAR! Mami navdušena!

Seveda elektronika crkuje, tako se babi odloči, da otroku kupi pravega. S klavirskimi, dinamičnimi tipkami in glej ga zlomka, ima kakih 100 melodij, od POP, ljudskih, pa do klasičnih. Pa še tipke blinkajo! In spet je za klavirjem, dan na dan. Mimogrede sem mu razložila, da ni treba igrat z enim prstom, ker lahko igrajo prsti en za drugim.... Naslednji dan me pokliče in odigra Čuk se je oženil, z vsemi prsti, vključno s podstavljanjem. V levi roki nabija akord na toniki, da ima spremljavo.... Hmmmmm... A je res brez posluha?

Zakaj sem sploh začela razmišljat o tem? Ker sva se danes peljala iz Ljubljane in sem imela prižgan A1. "Uauuu, kok je pa ta muska dobra!" In sva čakala, da so povedali, čeprav se mi je dozdevalo. Ampak nočem kar nekaj govorit, ker me bo še prehiro začel popravljat (no, me že...). Eno je bilo Allegri, drugo Monteverdi. "Zakaj pa je to dobro?" "Tako dobro pojejo (No, tega, da je bil seveda Monteverdi Choir z Gradinerjem niti ne bom načenjala) in se tako dobro sliši."

Sem mu obljubila, da bom našla Monteverdija, sicer mu bom podtaknila še kaj drugega. Naslednja oddaja je bila namreč Strauss in pesnitev Don Juan pa Zaratustra, pa ni bil najbolj navdušen. Zato bom iskala po stari glasbi, ker hoče vokal in ne toliko inštrumentov...

Bemti, kaj nas še čaka:)

Ahahahahaha

Komentar ni potreben. Potrebna je preobrazba....

Začelo se bo...

No, pa je lep čas mimo... od zadnje objave, seveda. Ne bom rekla, da nimam časa, ampak sem nekoliko brezvoljna. Prihodnji torek začnem učit in se mi bodo stvari nekoliko uredile - vsaj upam tako. Stanje brez službe je res eno sranje, če nimaš:

1. stalnega dohodka
2. bogatega mecena ali staršev
3. prišparanega bogastva

Kredite je treba plačevat, šparat pa se, če nimaš mesečno ulala keša, ne da.... vsaj na pošten načine ne.

Na radiu sem prejšnji teden doživela hladen tuš. NO - niti ne, ker se mi je zdelo, kaj bo... Res je hecno, ko slišiš od znanih ljudi same pohvalne besede. Zavedam se namreč, da človek ni nezmotljiv. Zadnjih nekaj mesecev sem zelo natančno poslušala kar nekaj radijskih postaj in se nad nekaterimi pošteno zgražala. nekatere delajo v "teamih" in ponavadi je ženska tista, ki potegne "ta kratko". In se temu niti ne upira! ne morem verjet. Ponekod so voditelji takšni, kot bi poslušal tisto žensko, ki napoveduje promet na železniški postaji ali pa kot kak voditelj dražbe. Napake - ogromno jih je. In ponavadi je tako, da jih človek presliši. Razen takrat, ko se na nekaj hočeš in moraš "obesiti".
Pa stika s poslušalci že skoraj ni več. Kar se mi zdi grozno, saj je to bistveno za nek medij. No - jaz se z ljudmi ne znam pogovarjat. Grozna sem. Tudi o oddajah v živo - pojma nimam, kako se to dela. Sem poslušala nacionalni radio in ugotovila, da pogovor teče bistveno drugače, če se s človekom, ki ga poznaš, pogovarjaš na TI. Ni ravno po pravilih, prepovedano pa ni. In to sem počela nekih svojih 5 let. Brez pripomb. Zdaj pa ne znam več. Vse je bilo grozljivo.
Ja, moje govorjenje je v falzetu. Tok piskam! Jebo ga bog - če sama kot glasbenica - pevka - ne bom vedela, kaj je moj falzet, pa nič ne rečem. Moj glas je namreč nizek. Kje je ta prekleti falzet?
Učili so me branja. Ne rečem, da je 100%, je pa povsem zadovoljivo. Ne dolgo nazaj sem imela "osvežitveni" tečaj, pa ni bilo nič narobe. No,tule je bilo moje branje grozno.
Ampak kaj, ko jaz ne morem poročil brati enako, kot se z nekom pogovarjam. Ne morem pretiravat in nenaravno dvigovati in spuščati glasu samo zato, ker tako dela nekdo drug - in ta je ljudem všeč. Pa tudi - zakaj za vraga bi hotela biti podobna nekomu drugemu?!?
Pa govorjenje za hrbtom. Prizadane me sicer nič več. Mi pa ni všeč. Povej mi klinac v fris, ne pa da nekomu razlagaš... Izvedela sem namreč, da če bi bila tako dobra, bi bila v prejšnji službi. No, ni tako. Pogodbo sem imela, a sem jo zavrnila, ker finančno nisem zmogla stroškov glede na plačilo.
Dobila sem navodilo, naj se učim, učim, učim... Ja, učiš se s kilometrino, vajo in če imaš mentorja... Da pa bom hodila še ne vem koliko časa v studio snemat, dokler ne bom res piskala, se afnala, da bom všeč - komu že. Ne hvala. Sem poslušala tudi "voditeljstvo" osebe, ki me je skritizirala do amena (pozitivne besede v pol leta nisem slišala. Samo kurcanje, pizdakanje in sranje), pa se lahko samo primem za glavo ali pa smejim. Že imam pogodbo drugje.

Zdaj so jim res lahko všeč drugi. In lahko ostajajo v svojem ozkem svetu,kjer spremembe niso zaželjene in možne. Lahko si vse skupaj zatlačijo nekam in se še naprej hvalijo s poslušanostjo. Vso srečo!

Počitnice?

Ja, pa ja de....

Trenutno prehajamo v zadnji teden štiritedenskega "kolektivca" mojega dragega. Otroka so si do prejšnjega tedna podajale babice, zdaj bo doma še en teden, potem spet gre na rajžo do 1. septembra. Hudo, ne?

Sicer pa se je timing kar ujel... izza lesenega opaža v kuhinji, je le-ta doživela invazijo letečih mravelj. Da ne govorimo o recimo meni, ki sem v to kuhinjo pomolila nos!?!

Tako sva vse posula s praškom proti gomazečem mrčesu, pošpricala s sprejem, da so nehale migat... in dragi se je spravil na opaž. Za njim je še bolj gomazelo, našel je 3 (!?!?!) mravljišča. Uspešno sva spravila stran vso svinjarijo in ugotovila, da v kuhinji sploh ni vlage (kar smo ves čas domnevali), ampak so ta vlažen vonj in trohneč smrad povzročale prav te packe. Potem je pošpohtlal stran vse (3 ali 4 !?!?!) plasti barve od prej, prebarval in zdaj je super. Jaz sem obesila svoje in ostale"umetnine", naredila nov obešalnik za cunje in prebarvala kotne stropne letvice.

Takoj zatem sva se lotila projekta "terasa". Star in nekvaliteten beton - posledica je bila razpadajoča terasa in na njej so nastajale luknje. Vse je bilo prhko... In sva premazala, zalila z maso, ki ne propušča vode (zdaj imajo že vse živo nameto tiste črne smole, ki jo moraš zažigat), zdaj pa polagava ploščice. Zgledalo bo nekako takole:

Toliko zaenkrat....

Kako čas leti...

Kar dolgo se že nisem oglasila. Ampak to ne pomeni, da se mi nič ne dogaja. Nasprotno... Najprej smo imeli rojstne dneve... Ja, še kar... praznovali smo kar vsak vikend.... Tudi z zbori se je dogajalo, čisto preveč. Ves čas neki nastopi, revije. In k sreči se je vse to včeraj končalo z ljudskim rajanjem v Šentvidu pri Stični, kamor seveda nisem šla. Sta šla pa moja dva tukajšnja zbora. V petek pa smo imeli luštkano prireditev, kjer so nastopili vsi trije moji zbori, pa še dva gostujoča, pa še eni mladi harmonikarji.

Vrtiček uspeva, ga pridno zalivava, gnojiva. Imava krompirček (!?), peteršilj, korenje, grah, fižol, malancane, paradižnik, papriko, pa še kaj bi se našlo. Ne smem pozabit na eno goro bučk in buč, vse je zeleno...

Iščem službo - tako tapravo. Če je ne bom našla, sicer ne bo tragedije, razen, da bomo tole poletje preživeli v paranoji kako plačat račune, ki se samo kopičijo... Poletje je zame pač sušno obdobje. Zbori, poučevanje....

Pa še slikovni material... predvsem zverinice:

Tile dve zverinici se imata zelooooooo radi...

Tale se pa vztrajno sprehaja tule naokrog in ga rešujemo pred mačkom:)

Takih je še pa še, predvsem med košnjo trave jih kar mrgoli...

Tole leseno zverinico mi je dala kolegica za rojstni dan...

Čeprav ima svojo košaro, si je za počivališče izbral tole ptičjo hišico:)

A če je kaj novega?

Ja, je.... toplo je, posejali in posadili smo zelenjavico in rožice....Prav super dnevi so. V soboto smo malo praznovali - z eno familijo, drug vikend bomo še z ostalimi.... Me prav zanima, če se bodo tile naši vrli strički in bratranci odzvali vabilu. Ker naša familija je adijo. Dokler jo je pokonci držala nana - mamina mama - je bilo super, smo se veliko dobivali. Potem se je pa vse razsulo, popolnoma pa se mi zdi takrat, ko je stric začel srat z eno gospo, se ločil in seveda so vsi pričakovali, da človek potegne na eno stran. Meni se pa to fučka. Ne mislim držat z enim samo zato, ker je moja "kao" familija. Meni ni nihče nič naredil in če smo pri tem, je teta naredila več dobrega kot "pravi" stric.

(Le zakaj sem zdaj to temo ven potegnila, ko sem hotela čisto druge stvari).

Ja, nov je pa tale cartek:)