Končno...

Od septembra je trajala morija... a bo al ne bo, se me bodo v kateri od bank usmilili ali ne. In ko sem že obupala, so prišli ven rezultati razpisa za neprofitna stanovanja. In me seveda po treh letih neuspešnega kandidiranja - razpizdili do amena... V tistem trenutku sem se odločila, da moram narediti vse, da svoji družinici poskusim zagotoviti košček zemlje pod soncem. Država mi pri tem seveda ne pomaga, pomaga hmmmmmmm... le komu (načelno nisem nacionalistka, a tule me pa vsi ićići, ki stanovanje dobijo, razkurijo do konca) pomaga? Meni, ki sem 40 let v Ljubljani? Jok brate!

In sem šla v hudo akcijo moledovanja (čeprav tega ne počnem) banke, da nujno rabim svoj prostor pod soncem. Dejstvo je, da tako res ne morem več. Nimam prostora, da bi se umaknila v svoj kot in se umirila. Nimam prostora za delo, za ustvarjanje... Grozno utesnjeno se počutim. Nimam prostora za intimo. V miru si še tampona ne morem zamenjat. Seks? Kaj je to? Vsi trije smo v enem prostoru in mali se zbudi tudi takrat ko je najmanj treba... Saj ni sam kriv. Ampak zdaj je res dovolj. Ko sem našla svojo hiško, je bila tako zelo v oblakih. Zdaj pa sem zapufana do grla, a tale lepotička je skupaj z vrtičkom in vinogradom z 200. trtami - NAŠA!!!!!!!



S hribčka in klopice pred njo gledam v dolino na sončni zahod. Totalen mir, tišina. Sliši se samo oddaljen zvok kmetijskih strojev, otroški smeh, živ-žav... Ljudje so totalno prijazni, pripravljeni pomagati. Obrezali in povezali smo že vse trte, saj so nam prijazno proskočili na pomoč. Upam, da je tako zelo všeč tudi vam! Več slikic pa, ko bomo začeli urejat...

Trenutek...

... razbijanja srca in grozljivega občutka nemoči...

Prebrala sem blog drage mi osebe, ki ji je za rakom umrla kolegica, znanka, prijateljica... karkoli že. Vedno znova me prizadane, ko slišim, da je umrl kdo, ki ga poznam, ali ga pozna nekdo, ki ga poznam...

Ravno pred kakim mesecem nam je umrl forumovski znanec. Osebno ga nisem poznala, poznala sem ga po pozitivnih vpisih na forum. Umrlo jih je že kar nekaj. Tudi pred desetimi leti, ko sem sama obiskovala kemo, pa pri nas še ni bilo toliko podpore, kot zdaj, nas je na ameriškem limfomaškem forumu vsake toliko kdo zapustil. In vsakič znova je hudo.

Mogoče je zdaj še huje. Od januarja sem sicer opravila vse letne kontrole in je vse OK. A vseeno vedno gloda črv dvoma, kaj pa če... No, glede na to, da smo zdaj (ozdravljeni) onkološki bolniki po petih letih od ozdravitve prepuščeni na milost in nemilost svojim splošnim zdravnikom, ki se potrudijo ali pa tudi ne, ki imajo kaj pojma ali pa tudi ne, ki znajo brat krvno sliko, ali pa ne... Brrrrr... kar zmrazi me. Žal svoji splošni zdravnici ne zaupam...

Umetniki...

... so klasa zase. Iščeš nekoga, ga najdeš, se vse zmeniš, od njega pa NIČ. Kar zgine. Se ne javlja na telefon. Ne pripravi tistega, kar bi moral. In zaradi tega potem najebeš ti. In da bi moral cele dneve, vsakih 10 minut klicat, poskušat, nadzirat vse, ki morajo karkoli narediti... tega ne štekam. Naj bi bila to jaz? Tega si ne morem privoščiti in občasno izgubljam živčke.
Brrrr, kok sem jezna!

FESTINICE

Ja, koncertov je v Ljubljani ogromno! Človek včasih sploh ne ve, kam bi se odpravil. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da se zgodi nekaj novega. Pa ne zato, ker ljudi poznam, ampak zato, ker so začeli nekaj novega.

Pa od začetka. Včeraj je bila na radiu oddaja sobotni ringaraja, za kar je namensko izbrana OTROŠKA glasba. Otroci potrebujejo otroško glasbo. In to tisto, ki je primerna za to, da ponavljajo (primeren obseg) in da jo razumejo (besedila). Pri nas je ustvarjalcev te glasbe dokaj malo, ampak - seveda jih je malo - če pa se povsod na vse pretege servira zgolj komercialna glasba. Tako ni čudno, da že miceni otročki pojejo pesmi Saške Lendero, na koncertu Wernerja zvečer se na odru pojavi štiriletna punčka in poje njegove pesmi?!? Zanima me, kam to pelje. In ker sem želela včerajšno oddajo poslušat, sem iskala program in naletela na povsem prijeten telefonski pogovor med neko voditeljico in otroki. Mičkenimi otroki, ki komaj govorijo. In na vprašanje, kakšna glasba ji je všeč, je punčka odgovorila, da Saška Lendero in skladba Metulj. Daaaaaaaaa?!? OK, naj bo. Po pogovoru pa - štiklc z besedilom nekako takole: zizike so kot lizike... Ojej. Ali to res paše v kontaktno oddajo za otroke? Ne glede na to, da je bil to radio Veseljak, bi morali uredniki malo spremeniti politiko. Kdo pa bo narekoval ali usmerjal dogajanje, če ne mediji. Tu naj bi bili zato, da povejo, kaj je dobro in kaj ne. Sploh pa za otroke.
Saj se mogoče res butasto sliši, ampak otroci ne potrebujejo tovrstne glasbe. Vse to lahko pride kasneje. Ko so majceni, majceni pa potrebujejo otroško muziko, otroška besedila, tudi na klasiko se super odzivajo. Samo PONUDITI JIM JO MORAMO - na ustrezen način in kar hlepijo po novih stvareh. Ko bodo večji, si bodo že izbrali tisto, ki jim ustreza, pa čeprav je to narodnozabavna ali turbo... imajo pravico. Ampak imajo pa tudi pravico, da spoznajo vsakršno glasbo.

Zato mi je ideja, da se v Festivalni dvorani v okviru Pionirskega doma (ki je že itak vzgojna ustanova za predšolske in šoloobvezne otroke) po novem organizirajo koncerti, super. Za odrasle ob četrtkih enkrat mesečno, za otroke pa so tu matineje prav tako enkrat mesečno. In to s področja klasične in jazz glasbe. Jupi! Končno se je nekdo spomnil tudi na najmlajše. Ker imam sama nadobudnega (kmalu) štiriletnika, vidim, da sprejema vse to. Trenutno je v avtu "zakon" en komad od Siddharte (verjetno zato, ker je Siddharto poslušal že v trebuhu) in ga moramo dat kar na replay. Super so mu songi, ki spremljajo risanke (tisti prevedeni Franček, Tabaluga, saj jih niti vseh ne poznam), posluša pevske zbore in seveda klasiko. Zato je na koncertu prav presenetljivo poslušal in bil pri miru.

Morali bi videti te otroke. Bravo starši! Pridejo, malo sedijo, malo vstanejo in zraven zaplešejo, malo sprašujejo, sodelujejo... Klasična glasba torej deluje. Tudi na majhne otroke, ali pa ravno zato ker so še majhni in nimajo vcepljenih raznih predsodkov.
Prav lepo vabljeni, da pridete kdaj pogledat, tudi brez otrok. Očarali vas bodo:) Izgledajo pa nekako takole: plešejo, dirigirajo... super so!