... razbijanja srca in grozljivega občutka nemoči...
Prebrala sem blog drage mi osebe, ki ji je za rakom umrla kolegica, znanka, prijateljica... karkoli že. Vedno znova me prizadane, ko slišim, da je umrl kdo, ki ga poznam, ali ga pozna nekdo, ki ga poznam...
Ravno pred kakim mesecem nam je umrl forumovski znanec. Osebno ga nisem poznala, poznala sem ga po pozitivnih vpisih na forum. Umrlo jih je že kar nekaj. Tudi pred desetimi leti, ko sem sama obiskovala kemo, pa pri nas še ni bilo toliko podpore, kot zdaj, nas je na ameriškem limfomaškem forumu vsake toliko kdo zapustil. In vsakič znova je hudo.
Mogoče je zdaj še huje. Od januarja sem sicer opravila vse letne kontrole in je vse OK. A vseeno vedno gloda črv dvoma, kaj pa če... No, glede na to, da smo zdaj (ozdravljeni) onkološki bolniki po petih letih od ozdravitve prepuščeni na milost in nemilost svojim splošnim zdravnikom, ki se potrudijo ali pa tudi ne, ki imajo kaj pojma ali pa tudi ne, ki znajo brat krvno sliko, ali pa ne... Brrrrr... kar zmrazi me. Žal svoji splošni zdravnici ne zaupam...
skip to main |
skip to sidebar
Berem jih:
To sem jaz
- kasparina
- Lani sem pisala na: http://tajci.tuditi.delo.si/
2 comments:
Glede na to, da te poznam že vrsto let vem, da ti pozitivnega razmišljanja ne bo zmanjkalo. Tudi sedaj ne, tudi v prihodnje ne. Če pa imaš kak dvom, pa se mi zdi edino pametno, da zaprosiš za tisto magično napotnico, ki te spravi do specialista, kateremu verjetno lažje zaupaš. Hudiča, saj plačujemo zdravstvo, zakaj ga ne bi tudi koristili....
To pa ni dobro, da svoji zdravnici ne zaupas... kdo ti po pa povedal ce je kaj res narobe... ko sama ugotovis, je ze lahko zelo pozno. Pa kaj bi ti pravil, saj sama ves...
Zelim ti vse dobro in se vcakic, ko so stvari BP zelo veselim!!!
Post a Comment