Končno...

Od septembra je trajala morija... a bo al ne bo, se me bodo v kateri od bank usmilili ali ne. In ko sem že obupala, so prišli ven rezultati razpisa za neprofitna stanovanja. In me seveda po treh letih neuspešnega kandidiranja - razpizdili do amena... V tistem trenutku sem se odločila, da moram narediti vse, da svoji družinici poskusim zagotoviti košček zemlje pod soncem. Država mi pri tem seveda ne pomaga, pomaga hmmmmmmm... le komu (načelno nisem nacionalistka, a tule me pa vsi ićići, ki stanovanje dobijo, razkurijo do konca) pomaga? Meni, ki sem 40 let v Ljubljani? Jok brate!

In sem šla v hudo akcijo moledovanja (čeprav tega ne počnem) banke, da nujno rabim svoj prostor pod soncem. Dejstvo je, da tako res ne morem več. Nimam prostora, da bi se umaknila v svoj kot in se umirila. Nimam prostora za delo, za ustvarjanje... Grozno utesnjeno se počutim. Nimam prostora za intimo. V miru si še tampona ne morem zamenjat. Seks? Kaj je to? Vsi trije smo v enem prostoru in mali se zbudi tudi takrat ko je najmanj treba... Saj ni sam kriv. Ampak zdaj je res dovolj. Ko sem našla svojo hiško, je bila tako zelo v oblakih. Zdaj pa sem zapufana do grla, a tale lepotička je skupaj z vrtičkom in vinogradom z 200. trtami - NAŠA!!!!!!!



S hribčka in klopice pred njo gledam v dolino na sončni zahod. Totalen mir, tišina. Sliši se samo oddaljen zvok kmetijskih strojev, otroški smeh, živ-žav... Ljudje so totalno prijazni, pripravljeni pomagati. Obrezali in povezali smo že vse trte, saj so nam prijazno proskočili na pomoč. Upam, da je tako zelo všeč tudi vam! Več slikic pa, ko bomo začeli urejat...