Sunday 24 June 2007

Domača naloga…

Ambala je “zaukazal” in ker sem se znašla na spisku, bom poskusila izpolniti njegov “morajo”.

1. Odkar pomnim se ukvarjam z glasbo. Zadevi sem se enkrat v življenju celo poskusila izmuzniti in sem naredila premor cca 2 leti in se NISEM ukvarjala z ničemer v povezavi z muziko. Samo služba, služba, služba – celi dve leti! Imam srečo, da so me nekako pregovorili v vodenje enega zbora in sem ostala v teh vodah. Tudi večina mojega sedanjega dela je povezana prav z glasbo.

2. V zadnjih parih letih sem v sebi odkrila “ustvarjalno dušo”. Živčke si mirim z izdelavo raznih stvari – verižic, slikic, vsega mogočega. In v tem uživam, čeprav me, odkar sem preseljena, presneto baše čas. Je pa vse to hec, ker so mi celo življenje dopovedovali, da sem štorasta, da ne znam nič naredit, narisat, v glavnem truba! Si pa zdaj dokazujem nasprotno.


3. Vedno sem iskala neko srečo. Vedno sem bila pod kontrolo, vedno so me usmerjali drugi. To si je težko priznati, vendar je vzgoja doma mati samohranilka, ki usmerja življenje svoji hčeri) privedla do tega, da sem se podrejala. Če pomislim, se do neke mere še vedno. A mi gre na bolje.
4. Velika prelomnica v mojem življenju je bil spopad z limfomom pred desetimi leti – skoraj točno za 30. rojstni dan. Ko te soočijo s tem, da imaš raka, se ti za trenutek podre svet. Po tistih prvih nekaj dneh norenja, žuranja po diagnozi, in takoj zatem, ko so me po hitrem postopku poslali na kemo, sem sama pri sebi sklenila, da je pomembno samo to, da bom jaz močnejša. In tako je bilo. Seveda brez določenih ljudi v tistem času ne bi šlo tako zlahka. Mogoče se čudno sliši, ampak res je šlo zlahka. Predvsem ko poslušam zgodbe drugih bolnikov, ki doživljajo prave nočne more. Takrat sem se tudi prvič (!?!) UPRLA svoji materi. In takrat je imela v mojem življenju poleg mojega takratnega fanta posebno vlogo še ena oseba. No, pravi hec je, da sta oba geja.

5. Res je štosno, da imajo v mojem življenju vedno veliko vlogo geji. Od 17. leta imam prijatelje geje, z enim sem celo hodila, ko še ni bil čisto prepričan kaj bi sam s sabo. Zdaj ve in je srečen, upam samo, da se ni dokončno usmeril prav zaradi mene. Ha ha! Je pa še vedno zelo prisoten v mojih mislih, ker se z ljudmi, ki so bili nekdaj del mojega življenja, še vedno dobro razumem.

6. Prav ta dečko mi je enkrat podaril knjigo “Ženske spolne fantazije”! Ko bi takrat vedel, kakšno sranje je s tem naredil! V bistvu me je začelo zanimati vse. Vedela sem tudi za njegove takrat kao “bi” pomisleke in to je v meni zbujalo prav posebno zanimanje. Kaj bi, če bi… ko bi… No ja, fantazije so se mi uresničile, nekaj pa sem si jih tudi sama, v času, ko sem bila par let brez partnerja. Čisto se mi je odpulilo in niti za trenutek mi ni žal. Nato sem spoznala sedanjega partnerja, ki sem ga z vsem seznanila. Ve kaj mi je všeč, kaj so moje fantazije in z njim lahko uresničujem skoraj vse. Edino tretjih oseb v najinem odnosu pač ni.

7. Vedno sem govorila, da ne bom imela otrok. Pred približno petimi leti pa se je v meni nekaj premaknilo in sem se odločila. In zdaj imava prekrasnega divjačka, ki izpopolnjuje najino življenje. No, stvari so se s prihodom otročka spremenile – predvsem utrujenost dela svoje in določene aktivnosti so manj prisotne.

No, zdaj pa moram tole zapreti in nikoli več odpreti, saj bi me lahko premamilo, da vse skupaj izbrišem. Ambala, pejd se solit!

Thursday 21 June 2007

Dogaja se...

… pravzaprav se ves čas nekaj dogaja. Če hočem vsaj nekoliko zadihat, moram naredit vse oddaje za naprej. Ti hudič, ti! In delam… Tudi kongres, ki ga organiziramo, se bliža z vesoljsko hitrostjo… K enemu zboru so me povabili za dirigentko, pa so me kljub mojemu pristanku, da je to možno šele jeseni, kar posvojili že zdaj in je to za znoret. Po dveh vajah imamo jutri kar že nastop na reviji… Moje "punce", ki so pred 50. leti pele v mladinskem zboru in so se zbrale za obletnico, da bodo nekaj zapele, so ta teden “hvala Bogu” zaključile s sezono.

Da ne govorim o tem, da sem čisto preutrujena, da bi naredila kaj doma. Mojemu dragemu se kar malce posmehnejo, ko da prat perilo in ga obesi… kot da je to čudno! Jaz kreditov ne morem plačat od obešanja perila.

Mi pa že zelo lepo raste solatka, ven je pokukal grahek (hihihi, s čim si delam veselje), ker smo pač vse posejali zelo pozno. Paradižnik ima že male paradižničke, buče so v cvetovih… Samo pomanjkanje vode je problematično.

Je pa vasi po Sloveniji, ki nosijo ime kot naša, baje kar 66. In so imele tradicionalno srečanje. Seveda se vaščani lepo napokajo v avtobus in odpravijo vsako leto v eno od njih. In smo šli. Prava vaška veselica z izborom najlepše Miss – ki začuda ni postala ena od tistih, za katere smo že vnaprej vedeli, da so se oblekle, naličile in pripravile zgolj na to, da se bodo kokasto obnašale in hihitale in tekmovale. Zmagala je gospa, ki se je izkazala z obilico humorja in je bila, če se ne motim, letnik 1962!!! Slikala sem se z VEEEEEEEEEEELIKIM petelinom! Kako mu je bilo vroče, bil je maskota ene izmed vasi.

Po vrnitvi domov, pa se mi je prvič v življenju zgodilo sledeče:

midva pod tušem, pridrvi soseda in panično nori, da ji je tip padel dol in ne diha. Kaj ti najprej šine v glavo? Prva pomoč? Pizda… sej ne znam! A znam? Pa avtošola, pa vse se dogaja brzinsko! Pa sem letela, moj dragi minuto za mano… In tip je ležal na tleh, totalno plav, srce je razbijalo kot noro. Ma ne samo njemu – tudi meni! Kaj če kej zajebem? Sploh ne vem koliko je trajalo! Sva pritiskala na prsni koš, umetno dihanje, pa je malo izdihnil pa spet nič… Potem sem ga tolkla po licih in klicala, da mora dihat in je spet malo zadihal, pa spet ne, pa spet….
Njegova bejba pa je bila ves čas v paniki, jokala, poklicala rešilca. Je pa res, da ne vem, kaj bi naredila jaz, če bi šlo za meni drago osebo. Po moje se ti mora zmešat.
Skratka, človek je zadihal, totalno znorel verjetno od šoka, prišel je rešilec… tip mora k specialistu, ker zadeva malce spominja na kak epileptični napad ali kaj podobnega. Ampak ŽIV JE!
Ne želim pa si več podobnih situacij, ker so res GROZLJIVE…

Sunday 3 June 2007

Na deželi je lepo... i-a i-a oooooooooooo



Včeraj je šel naš obisk na sprehod samo 50m od naše hiške in nazaj prinesel tele krasotce:




Pravijo, da imamo tule naokrog polno tega, torej jih je treba samo še najti... Smešno. Naselim se na območje, kjer raste goba na gobi, obožujem jih, ampak lahko se mi postavi pred nos PA JE NE NAJDEM!!!!!! No ja... bom poročala, če se mi katera res nastavi...

No, danes pa se je oglasil - ampak res oglasil z močnim glasom tale junak:

Bil je totalno sestradan, revček, in ne bi bila jaz, če ga ne bi privlekla domov. Očitno ga je v poplavi mladih muc nekdo odvrgel, saj sem ga našla blizu ene izkopane luknje... In me je totalno presenetil moj dragi, ker je muca (kljub veliko besedam in upiranju) crkljal in futral, dokler se ni pomiril in nažrl. Tudi malček je bil čisto iz sebe in zdaj se je odločil, da ima muca. Moj dragi pa muce dobesedno sovraži.

No, posvojen je, če bo le hotel ostati pri nas...Z malim sta se že igrala in lovila, čeprav komaj hodi... Ja, res se nam dogaja... ful... Uživam in ŽIVIM!