Domača naloga…

Ambala je “zaukazal” in ker sem se znašla na spisku, bom poskusila izpolniti njegov “morajo”.

1. Odkar pomnim se ukvarjam z glasbo. Zadevi sem se enkrat v življenju celo poskusila izmuzniti in sem naredila premor cca 2 leti in se NISEM ukvarjala z ničemer v povezavi z muziko. Samo služba, služba, služba – celi dve leti! Imam srečo, da so me nekako pregovorili v vodenje enega zbora in sem ostala v teh vodah. Tudi večina mojega sedanjega dela je povezana prav z glasbo.

2. V zadnjih parih letih sem v sebi odkrila “ustvarjalno dušo”. Živčke si mirim z izdelavo raznih stvari – verižic, slikic, vsega mogočega. In v tem uživam, čeprav me, odkar sem preseljena, presneto baše čas. Je pa vse to hec, ker so mi celo življenje dopovedovali, da sem štorasta, da ne znam nič naredit, narisat, v glavnem truba! Si pa zdaj dokazujem nasprotno.

3. Vedno sem iskala neko srečo. Vedno sem bila pod kontrolo, vedno so me usmerjali drugi. To si je težko priznati, vendar je vzgoja doma mati samohranilka, ki usmerja življenje svoji hčeri) privedla do tega, da sem se podrejala. Če pomislim, se do neke mere še vedno. A mi gre na bolje.
4. Velika prelomnica v mojem življenju je bil spopad z limfomom pred desetimi leti – skoraj točno za 30. rojstni dan. Ko te soočijo s tem, da imaš raka, se ti za trenutek podre svet. Po tistih prvih nekaj dneh norenja, žuranja po diagnozi, in takoj zatem, ko so me po hitrem postopku poslali na kemo, sem sama pri sebi sklenila, da je pomembno samo to, da bom jaz močnejša. In tako je bilo. Seveda brez določenih ljudi v tistem času ne bi šlo tako zlahka. Mogoče se čudno sliši, ampak res je šlo zlahka. Predvsem ko poslušam zgodbe drugih bolnikov, ki doživljajo prave nočne more. Takrat sem se tudi prvič (!?!) UPRLA svoji materi. In takrat je imela v mojem življenju poleg mojega takratnega fanta posebno vlogo še ena oseba. No, pravi hec je, da sta oba geja.

5. Res je štosno, da imajo v mojem življenju vedno veliko vlogo geji. Od 17. leta imam prijatelje geje, z enim sem celo hodila, ko še ni bil čisto prepričan kaj bi sam s sabo. Zdaj ve in je srečen, upam samo, da se ni dokončno usmeril prav zaradi mene. Ha ha! Je pa še vedno zelo prisoten v mojih mislih, ker se z ljudmi, ki so bili nekdaj del mojega življenja, še vedno dobro razumem.

6. Prav ta dečko mi je enkrat podaril knjigo “Ženske spolne fantazije”! Ko bi takrat vedel, kakšno sranje je s tem naredil! V bistvu me je začelo zanimati vse. Vedela sem tudi za njegove takrat kao “bi” pomisleke in to je v meni zbujalo prav posebno zanimanje. Kaj bi, če bi… ko bi… No ja, fantazije so se mi uresničile, nekaj pa sem si jih tudi sama, v času, ko sem bila par let brez partnerja. Čisto se mi je odpulilo in niti za trenutek mi ni žal. Nato sem spoznala sedanjega partnerja, ki sem ga z vsem seznanila. Ve kaj mi je všeč, kaj so moje fantazije in z njim lahko uresničujem skoraj vse. Edino tretjih oseb v najinem odnosu pač ni.

7. Vedno sem govorila, da ne bom imela otrok. Pred približno petimi leti pa se je v meni nekaj premaknilo in sem se odločila. In zdaj imava prekrasnega divjačka, ki izpopolnjuje najino življenje. No, stvari so se s prihodom otročka spremenile – predvsem utrujenost dela svoje in določene aktivnosti so manj prisotne.

No, zdaj pa moram tole zapreti in nikoli več odpreti, saj bi me lahko premamilo, da vse skupaj izbrišem. Ambala, pejd se solit!