Ja, že celo življenje me spremlja. Od takrat, ko sem z Marjanom (oče) sedela v fotelju v kotu sobe in sva prepevala vse živo (edini utrinek - RESNIČNI spomin nanj). Ker je bil dober pevec, solist v partizanskem zboru, ne dvomim, da je bil tisti, ki mi je prvi vcepljal kapljico po kapljico ljubezni do glasbe in "do posluha". Žal nas je zapustil, ko sem imela tri leta in sem ga hodila vsak dan obiskovat in mu prepevat na Žale.
Potem me je v roke dobil v pevskem vrtcu, ko sem imela pet let, znani in tudi že žal preminuli striček Janez (Bitenc). Frajer, saj ne morem reči drugače. Kako nas je obračal levo in desno, gor, dol... kot glina smo bili v njegovih glasbi posvečenih rokah. In seveda je bila logična posledica, da moram v glasbeno šolo. V bistvu sem to zahtevala. Štorija se nadaljuje, a tale začetek ima drugačno nadaljevanje. Originalno pustim mogoče za drugič in se preselim kakih trideset let naprej.
In se je rodil Gašper:) Mulček je za tam nekje šestmesečni rojstni dan dobil mini otroški sintisajzer. Za ropotat, vse se blinka, vse pisano, ampak špila. In je bila stvarca aktualna - za ropotat. Kar nekaj časa. In je minilo leto, dve... pa seveda mami ugotavlja, da.... JE OTROK BREZ POSLUHA! Kako je to mogoče? Medtem se tudi navdušenje za ropotanje poleže, nekega dne celo klaviaturico skrijemo, ker ni bil priden... in mineva čas....
Otrok sem in tja celo kaj zapoje, mami ugotavlja, da celo zadane kak ton... mogoče pa ni tako brezupno! V vrtcu se učijo pesmice, glasbo posluša vseh vrst: otroško, zborovsko, pop, NZ, klasiko, da o rocku - Siddharta rulzzzzzzzzzzz, kak U2 se tudi najde - ne govorimo! Siddharto zna večino na pamet, pa še jaz ne razumem vsega, kar hočejo fantje povedat.
Letos smo pred počitnicami tisto klaviaturo povlekli iz omare. In kar naenkrat otroka nismo mogli odvleči stran. V njej so tudi posnete melodije, ob tem blinkajo lučke na tipkah, ki igrajo.... in kar naenkrat mali izjavi: "prid pogledat"... In igra Twinkle, twinkle little star.... Čuk se je oženil.... Z enim prstom, pa vendar.... V Ljubljani pri eni od babic na počitnicah osvoji mimogrede še nekaj melodij in je CAR! Mami navdušena!
Seveda elektronika crkuje, tako se babi odloči, da otroku kupi pravega. S klavirskimi, dinamičnimi tipkami in glej ga zlomka, ima kakih 100 melodij, od POP, ljudskih, pa do klasičnih. Pa še tipke blinkajo! In spet je za klavirjem, dan na dan. Mimogrede sem mu razložila, da ni treba igrat z enim prstom, ker lahko igrajo prsti en za drugim.... Naslednji dan me pokliče in odigra Čuk se je oženil, z vsemi prsti, vključno s podstavljanjem. V levi roki nabija akord na toniki, da ima spremljavo.... Hmmmmm... A je res brez posluha?
Zakaj sem sploh začela razmišljat o tem? Ker sva se danes peljala iz Ljubljane in sem imela prižgan A1. "Uauuu, kok je pa ta muska dobra!" In sva čakala, da so povedali, čeprav se mi je dozdevalo. Ampak nočem kar nekaj govorit, ker me bo še prehiro začel popravljat (no, me že...). Eno je bilo Allegri, drugo Monteverdi. "Zakaj pa je to dobro?" "Tako dobro pojejo (No, tega, da je bil seveda Monteverdi Choir z Gradinerjem niti ne bom načenjala) in se tako dobro sliši."
Sem mu obljubila, da bom našla Monteverdija, sicer mu bom podtaknila še kaj drugega. Naslednja oddaja je bila namreč Strauss in pesnitev Don Juan pa Zaratustra, pa ni bil najbolj navdušen. Zato bom iskala po stari glasbi, ker hoče vokal in ne toliko inštrumentov...
Bemti, kaj nas še čaka:)
Sunday 16 November 2008
Wednesday 12 November 2008
Friday 7 November 2008
Začelo se bo...
No, pa je lep čas mimo... od zadnje objave, seveda. Ne bom rekla, da nimam časa, ampak sem nekoliko brezvoljna. Prihodnji torek začnem učit in se mi bodo stvari nekoliko uredile - vsaj upam tako. Stanje brez službe je res eno sranje, če nimaš:
1. stalnega dohodka
2. bogatega mecena ali staršev
3. prišparanega bogastva
Kredite je treba plačevat, šparat pa se, če nimaš mesečno ulala keša, ne da.... vsaj na pošten načine ne.
Na radiu sem prejšnji teden doživela hladen tuš. NO - niti ne, ker se mi je zdelo, kaj bo... Res je hecno, ko slišiš od znanih ljudi same pohvalne besede. Zavedam se namreč, da človek ni nezmotljiv. Zadnjih nekaj mesecev sem zelo natančno poslušala kar nekaj radijskih postaj in se nad nekaterimi pošteno zgražala. nekatere delajo v "teamih" in ponavadi je ženska tista, ki potegne "ta kratko". In se temu niti ne upira! ne morem verjet. Ponekod so voditelji takšni, kot bi poslušal tisto žensko, ki napoveduje promet na železniški postaji ali pa kot kak voditelj dražbe. Napake - ogromno jih je. In ponavadi je tako, da jih človek presliši. Razen takrat, ko se na nekaj hočeš in moraš "obesiti".
Pa stika s poslušalci že skoraj ni več. Kar se mi zdi grozno, saj je to bistveno za nek medij. No - jaz se z ljudmi ne znam pogovarjat. Grozna sem. Tudi o oddajah v živo - pojma nimam, kako se to dela. Sem poslušala nacionalni radio in ugotovila, da pogovor teče bistveno drugače, če se s človekom, ki ga poznaš, pogovarjaš na TI. Ni ravno po pravilih, prepovedano pa ni. In to sem počela nekih svojih 5 let. Brez pripomb. Zdaj pa ne znam več. Vse je bilo grozljivo.
Ja, moje govorjenje je v falzetu. Tok piskam! Jebo ga bog - če sama kot glasbenica - pevka - ne bom vedela, kaj je moj falzet, pa nič ne rečem. Moj glas je namreč nizek. Kje je ta prekleti falzet?
Učili so me branja. Ne rečem, da je 100%, je pa povsem zadovoljivo. Ne dolgo nazaj sem imela "osvežitveni" tečaj, pa ni bilo nič narobe. No,tule je bilo moje branje grozno.
Ampak kaj, ko jaz ne morem poročil brati enako, kot se z nekom pogovarjam. Ne morem pretiravat in nenaravno dvigovati in spuščati glasu samo zato, ker tako dela nekdo drug - in ta je ljudem všeč. Pa tudi - zakaj za vraga bi hotela biti podobna nekomu drugemu?!?
Pa govorjenje za hrbtom. Prizadane me sicer nič več. Mi pa ni všeč. Povej mi klinac v fris, ne pa da nekomu razlagaš... Izvedela sem namreč, da če bi bila tako dobra, bi bila v prejšnji službi. No, ni tako. Pogodbo sem imela, a sem jo zavrnila, ker finančno nisem zmogla stroškov glede na plačilo.
Dobila sem navodilo, naj se učim, učim, učim... Ja, učiš se s kilometrino, vajo in če imaš mentorja... Da pa bom hodila še ne vem koliko časa v studio snemat, dokler ne bom res piskala, se afnala, da bom všeč - komu že. Ne hvala. Sem poslušala tudi "voditeljstvo" osebe, ki me je skritizirala do amena (pozitivne besede v pol leta nisem slišala. Samo kurcanje, pizdakanje in sranje), pa se lahko samo primem za glavo ali pa smejim. Že imam pogodbo drugje.
Zdaj so jim res lahko všeč drugi. In lahko ostajajo v svojem ozkem svetu,kjer spremembe niso zaželjene in možne. Lahko si vse skupaj zatlačijo nekam in se še naprej hvalijo s poslušanostjo. Vso srečo!
1. stalnega dohodka
2. bogatega mecena ali staršev
3. prišparanega bogastva
Kredite je treba plačevat, šparat pa se, če nimaš mesečno ulala keša, ne da.... vsaj na pošten načine ne.
Na radiu sem prejšnji teden doživela hladen tuš. NO - niti ne, ker se mi je zdelo, kaj bo... Res je hecno, ko slišiš od znanih ljudi same pohvalne besede. Zavedam se namreč, da človek ni nezmotljiv. Zadnjih nekaj mesecev sem zelo natančno poslušala kar nekaj radijskih postaj in se nad nekaterimi pošteno zgražala. nekatere delajo v "teamih" in ponavadi je ženska tista, ki potegne "ta kratko". In se temu niti ne upira! ne morem verjet. Ponekod so voditelji takšni, kot bi poslušal tisto žensko, ki napoveduje promet na železniški postaji ali pa kot kak voditelj dražbe. Napake - ogromno jih je. In ponavadi je tako, da jih človek presliši. Razen takrat, ko se na nekaj hočeš in moraš "obesiti".
Pa stika s poslušalci že skoraj ni več. Kar se mi zdi grozno, saj je to bistveno za nek medij. No - jaz se z ljudmi ne znam pogovarjat. Grozna sem. Tudi o oddajah v živo - pojma nimam, kako se to dela. Sem poslušala nacionalni radio in ugotovila, da pogovor teče bistveno drugače, če se s človekom, ki ga poznaš, pogovarjaš na TI. Ni ravno po pravilih, prepovedano pa ni. In to sem počela nekih svojih 5 let. Brez pripomb. Zdaj pa ne znam več. Vse je bilo grozljivo.
Ja, moje govorjenje je v falzetu. Tok piskam! Jebo ga bog - če sama kot glasbenica - pevka - ne bom vedela, kaj je moj falzet, pa nič ne rečem. Moj glas je namreč nizek. Kje je ta prekleti falzet?
Učili so me branja. Ne rečem, da je 100%, je pa povsem zadovoljivo. Ne dolgo nazaj sem imela "osvežitveni" tečaj, pa ni bilo nič narobe. No,tule je bilo moje branje grozno.
Ampak kaj, ko jaz ne morem poročil brati enako, kot se z nekom pogovarjam. Ne morem pretiravat in nenaravno dvigovati in spuščati glasu samo zato, ker tako dela nekdo drug - in ta je ljudem všeč. Pa tudi - zakaj za vraga bi hotela biti podobna nekomu drugemu?!?
Pa govorjenje za hrbtom. Prizadane me sicer nič več. Mi pa ni všeč. Povej mi klinac v fris, ne pa da nekomu razlagaš... Izvedela sem namreč, da če bi bila tako dobra, bi bila v prejšnji službi. No, ni tako. Pogodbo sem imela, a sem jo zavrnila, ker finančno nisem zmogla stroškov glede na plačilo.
Dobila sem navodilo, naj se učim, učim, učim... Ja, učiš se s kilometrino, vajo in če imaš mentorja... Da pa bom hodila še ne vem koliko časa v studio snemat, dokler ne bom res piskala, se afnala, da bom všeč - komu že. Ne hvala. Sem poslušala tudi "voditeljstvo" osebe, ki me je skritizirala do amena (pozitivne besede v pol leta nisem slišala. Samo kurcanje, pizdakanje in sranje), pa se lahko samo primem za glavo ali pa smejim. Že imam pogodbo drugje.
Zdaj so jim res lahko všeč drugi. In lahko ostajajo v svojem ozkem svetu,kjer spremembe niso zaželjene in možne. Lahko si vse skupaj zatlačijo nekam in se še naprej hvalijo s poslušanostjo. Vso srečo!
Subscribe to:
Posts (Atom)
