GLASBA

Ja, že celo življenje me spremlja. Od takrat, ko sem z Marjanom (oče) sedela v fotelju v kotu sobe in sva prepevala vse živo (edini utrinek - RESNIČNI spomin nanj). Ker je bil dober pevec, solist v partizanskem zboru, ne dvomim, da je bil tisti, ki mi je prvi vcepljal kapljico po kapljico ljubezni do glasbe in "do posluha". Žal nas je zapustil, ko sem imela tri leta in sem ga hodila vsak dan obiskovat in mu prepevat na Žale.

Potem me je v roke dobil v pevskem vrtcu, ko sem imela pet let, znani in tudi že žal preminuli striček Janez (Bitenc). Frajer, saj ne morem reči drugače. Kako nas je obračal levo in desno, gor, dol... kot glina smo bili v njegovih glasbi posvečenih rokah. In seveda je bila logična posledica, da moram v glasbeno šolo. V bistvu sem to zahtevala. Štorija se nadaljuje, a tale začetek ima drugačno nadaljevanje. Originalno pustim mogoče za drugič in se preselim kakih trideset let naprej.

In se je rodil Gašper:) Mulček je za tam nekje šestmesečni rojstni dan dobil mini otroški sintisajzer. Za ropotat, vse se blinka, vse pisano, ampak špila. In je bila stvarca aktualna - za ropotat. Kar nekaj časa. In je minilo leto, dve... pa seveda mami ugotavlja, da.... JE OTROK BREZ POSLUHA! Kako je to mogoče? Medtem se tudi navdušenje za ropotanje poleže, nekega dne celo klaviaturico skrijemo, ker ni bil priden... in mineva čas....

Otrok sem in tja celo kaj zapoje, mami ugotavlja, da celo zadane kak ton... mogoče pa ni tako brezupno! V vrtcu se učijo pesmice, glasbo posluša vseh vrst: otroško, zborovsko, pop, NZ, klasiko, da o rocku - Siddharta rulzzzzzzzzzzz, kak U2 se tudi najde - ne govorimo! Siddharto zna večino na pamet, pa še jaz ne razumem vsega, kar hočejo fantje povedat.

Letos smo pred počitnicami tisto klaviaturo povlekli iz omare. In kar naenkrat otroka nismo mogli odvleči stran. V njej so tudi posnete melodije, ob tem blinkajo lučke na tipkah, ki igrajo.... in kar naenkrat mali izjavi: "prid pogledat"... In igra Twinkle, twinkle little star.... Čuk se je oženil.... Z enim prstom, pa vendar.... V Ljubljani pri eni od babic na počitnicah osvoji mimogrede še nekaj melodij in je CAR! Mami navdušena!

Seveda elektronika crkuje, tako se babi odloči, da otroku kupi pravega. S klavirskimi, dinamičnimi tipkami in glej ga zlomka, ima kakih 100 melodij, od POP, ljudskih, pa do klasičnih. Pa še tipke blinkajo! In spet je za klavirjem, dan na dan. Mimogrede sem mu razložila, da ni treba igrat z enim prstom, ker lahko igrajo prsti en za drugim.... Naslednji dan me pokliče in odigra Čuk se je oženil, z vsemi prsti, vključno s podstavljanjem. V levi roki nabija akord na toniki, da ima spremljavo.... Hmmmmm... A je res brez posluha?

Zakaj sem sploh začela razmišljat o tem? Ker sva se danes peljala iz Ljubljane in sem imela prižgan A1. "Uauuu, kok je pa ta muska dobra!" In sva čakala, da so povedali, čeprav se mi je dozdevalo. Ampak nočem kar nekaj govorit, ker me bo še prehiro začel popravljat (no, me že...). Eno je bilo Allegri, drugo Monteverdi. "Zakaj pa je to dobro?" "Tako dobro pojejo (No, tega, da je bil seveda Monteverdi Choir z Gradinerjem niti ne bom načenjala) in se tako dobro sliši."

Sem mu obljubila, da bom našla Monteverdija, sicer mu bom podtaknila še kaj drugega. Naslednja oddaja je bila namreč Strauss in pesnitev Don Juan pa Zaratustra, pa ni bil najbolj navdušen. Zato bom iskala po stari glasbi, ker hoče vokal in ne toliko inštrumentov...

Bemti, kaj nas še čaka:)