Dogaja se...

… pravzaprav se ves čas nekaj dogaja. Če hočem vsaj nekoliko zadihat, moram naredit vse oddaje za naprej. Ti hudič, ti! In delam… Tudi kongres, ki ga organiziramo, se bliža z vesoljsko hitrostjo… K enemu zboru so me povabili za dirigentko, pa so me kljub mojemu pristanku, da je to možno šele jeseni, kar posvojili že zdaj in je to za znoret. Po dveh vajah imamo jutri kar že nastop na reviji… Moje "punce", ki so pred 50. leti pele v mladinskem zboru in so se zbrale za obletnico, da bodo nekaj zapele, so ta teden “hvala Bogu” zaključile s sezono.

Da ne govorim o tem, da sem čisto preutrujena, da bi naredila kaj doma. Mojemu dragemu se kar malce posmehnejo, ko da prat perilo in ga obesi… kot da je to čudno! Jaz kreditov ne morem plačat od obešanja perila.

Mi pa že zelo lepo raste solatka, ven je pokukal grahek (hihihi, s čim si delam veselje), ker smo pač vse posejali zelo pozno. Paradižnik ima že male paradižničke, buče so v cvetovih… Samo pomanjkanje vode je problematično.

Je pa vasi po Sloveniji, ki nosijo ime kot naša, baje kar 66. In so imele tradicionalno srečanje. Seveda se vaščani lepo napokajo v avtobus in odpravijo vsako leto v eno od njih. In smo šli. Prava vaška veselica z izborom najlepše Miss – ki začuda ni postala ena od tistih, za katere smo že vnaprej vedeli, da so se oblekle, naličile in pripravile zgolj na to, da se bodo kokasto obnašale in hihitale in tekmovale. Zmagala je gospa, ki se je izkazala z obilico humorja in je bila, če se ne motim, letnik 1962!!! Slikala sem se z VEEEEEEEEEEELIKIM petelinom! Kako mu je bilo vroče, bil je maskota ene izmed vasi.

Po vrnitvi domov, pa se mi je prvič v življenju zgodilo sledeče:

midva pod tušem, pridrvi soseda in panično nori, da ji je tip padel dol in ne diha. Kaj ti najprej šine v glavo? Prva pomoč? Pizda… sej ne znam! A znam? Pa avtošola, pa vse se dogaja brzinsko! Pa sem letela, moj dragi minuto za mano… In tip je ležal na tleh, totalno plav, srce je razbijalo kot noro. Ma ne samo njemu – tudi meni! Kaj če kej zajebem? Sploh ne vem koliko je trajalo! Sva pritiskala na prsni koš, umetno dihanje, pa je malo izdihnil pa spet nič… Potem sem ga tolkla po licih in klicala, da mora dihat in je spet malo zadihal, pa spet ne, pa spet….
Njegova bejba pa je bila ves čas v paniki, jokala, poklicala rešilca. Je pa res, da ne vem, kaj bi naredila jaz, če bi šlo za meni drago osebo. Po moje se ti mora zmešat.
Skratka, človek je zadihal, totalno znorel verjetno od šoka, prišel je rešilec… tip mora k specialistu, ker zadeva malce spominja na kak epileptični napad ali kaj podobnega. Ampak ŽIV JE!
Ne želim pa si več podobnih situacij, ker so res GROZLJIVE…