No takole izgleda zadeva pred:

Takole pa po:


Okoli tega striženja je bila prava drama. Lasje rastejo in če otrok NE PUSTI in pika, pač ne pusti. In zdaj z virozo in visoko vročino so bili lasje ves čas mokri. Lepega dne pa pravi: "Jaz bom šel k frizerki!" Ne k frizerju ampak k frizerki. In to k eni na Vrhniko. Verjetno si jo je zapomnil (2 leti!!! je od tega kar je bil), ker mu je dala bombone. Pri nas palijo samo cukrarije. Če gre na kahlo lulat, bombon. Kakat... bombon. Joj kok si bil priden... bombon... Ampak nisem jaz uvedla tega reda, da ne bi mislili, pa tudi daddy ne. O tem mogoče kdaj drugič.
Ker ga seveda ne bi peljali bolnega k frizerju, sem se ponudila jaz. A navdušenja ni bilo. Dokler....
Ni padel predlog: "Če te lahko postriže Kasparina, dobiš pa Ferrarija!" In je bil že v kopalnici. Ampak štorije še ni konec. Bila je sobota in seveda se je daddy moral TAKOJ odpravit po Ferrarija. To pa ja ni problem, saj jih vedno gledamo kar v vsaki štacuni. In me kliče ves obupan, da nikjer ni nobenega Ferrarija. Razen seveda tistih za 30 jurjev (bivših SIT) na daljinsko. Saj ne, da bi imel naš mišek kaj proti, ampak glede na uničevalni nagon prav dolgo ne bi zdržal ta Ferrari. Po dveh urah se je daddy po obisku osmih (8) štacun pojavil z enim mičkenim Ferrarijem, ki mu že manjka spojler. No, ampak vsaj našel ga je. Kje? tega ga pa nisem upala vprašat:)