Denar je pol zdravja

Kako je to, če se ne pozdraviš in letaš okrog.... Tako kot letos pri meni. Že nekaj mesecev se vleče prehlad/ne prehlad, viroza/ne viroza. Par dni sem imela mir, potem je pa mali spet začel kašljat, kihat in seveda sem zdaj tudi jaz totalno smrkava.

Echinacea, Coldrex, vitaminčki, čajčki, med (ki zame ni najboljša rešitev zaradi povišanega cukra). No zdaj so mi za tamalga svetovali Prospan, meni Sinupret, za tamalga sirup Echinax (ker ostalih zvarkov iz ameriškega slamnika taki mali še ne smejo), ki je nekaj novega pri nas...

In kam pelje tole moje naštevanje? K temu, da me vsakič, ko pomolim nos v lekarno, to stane vsaj kakih 20 - 40 Evrov. In če pogledam računčke, so me v zadnjih mesecih tile neprestani prehledi in viroze stali že malo premoženje. Zelo žalostno.

Zdravo življenje nasploh je pri nas hudo precenjeno. Ta "dobra" moka, črn sladkor, oljčno olje (tisto ta pravo) ali kokosova mast, izdelki iz polnozrnate moke... Trgovine ala Kalček, kjer lahko daš celo za dva dl olja (nekega posebnega) kar ene 30 Evrov. Zakaj potem pravijo, da je folk bolan. Da je diabetes v porastu? Tudi če bi hotel, si s povprečno plačo v naši državici ne moreš privoščiti zdrave prehrane. Da ne govorimo o bio tržnici z "bio" izdelki, sadnjem, zelenjavo... Hudo. In ko ti zdravniki ne pomagajo kaj dosti, se poskusiš k sebi spraviti sam in ugotoviš, da si prereven za kaj takega. Prehrambeni dodatki? Tudi ko sem ugotovila kaj mi pomaga, mi ne pomaga, ker bi rabila par sto Evrov mesečno samo za to.
Specialisti? No ja! Dovolj zgovoren podatek je ta, da sem se novembra naročila pri diabetologinji. Naročili so me septembra. "Saj nimate problemov, ne?" Če jih ne bi imela, ne bi rabila specialista. Človek lahko crkne preden pride na vrsto. Oziroma mora imeti denar, da si pregled plača. In seveda pride na vrsto takoj. Za bruhat.

Moja želja v primeru, da se mi udejani plan: vrtiček z zelišči, začimbami, nabiranje zelišč... joj kakšne pobožne želje. Če bom hotela odplačevati kredit, za to ne bo časa:) Ves čas bom prebila v delu, kar mi bo požiralo še tisto živčkov kar mi jih je ostalo, pa smo spet v začaranem krogu. Način življenja nam ne omogoča zdravega življenja. Pogoj za to je umiritev sistema, poglobitev vase.

Pa ne vem, če sem se v zadnjih letih kdaj uspela dejansko umirit in uživat življenje.
Mogoče se grdo sliši, ampak v treh letih in pol od malčkovega rojstva sem se temu približala samo takrat, ko sem zapustila "belo" Ljubljano in se pobrala za nekaj dni v Amsterdam. Se tam en večer mal zakadila in pozabila na vse. Tudi na malega. Ta velik ni problem, zna skrbet zase!

In zakaj ne morem tega ponoviti? Moje delo je tako, da ni bolniške, ni dopusta. Oziroma je, samo nadomešča me nihče. Delo moram imeti opravljeno in na lagerju. A to je težko, če te "ponucajo" za miljon stvari, da nimaš časa izpopolnjevati tistega lagerja in ti spet zmanjka. In če ti zamenjajo delo, kar je sicer super, se zaradi tega spet znajdeš na začetku. Kje je milijon tistih oddaj, ki jih moraš narediti, da lahko potem zgineš za nekaj dni. In teh nekaj dni ne nadomesti vsega pritiska, ki si ga doživljal v preteklih mesecih (ker seveda ne gojim upanja, da bi si lahko privoščila mir pred poletnimi počitnicami).

Ja... toliko za danes o zdravem življenju. Pa še kdaj...