Pogreb

Ne maram hodit na pogrebe. Vendar je to včasih neizogibno.

Umrl je gospod, ki ga zelo cenim.

Bil je začetnik marsičesa na področju slovenskega zborovstva. In največji hec je, da ga niso marali. Še vedno mi ni povsem jasno, s čim se je zameril tej združbi, vendar je bil povsem nemočen proti - komu? Po moje lobiju enega gospoda, ki pa ga videti ne morem. Ki ga ne spoštujem že leta in leta. Ki se ga kar nekako bojijo - Bog ne daj napisati kaj proti njemu in njegovemu zboru. Pa čeprav povsem upravičeno, saj zbor, ki bi moral biti najboljši v državi, pa te funkcije ne opravlja... nima kaj delati ali pa mora spremeniti vodstvo in način dela. Samo malce je treba recimo skandinavske profesionalce pogledat.

Sicer je pa pri nas itak tako. Kritizirat se ne sme, ker se "trudijo". Bljak. Ali pa se vse napiše v superlativih, pa v resnici izvedba ni bila pol kur** vredna. Ali pa se reče - joj ne smem pisati proti (zgoraj omenjenemu) dotičnemu, ker ima "zasluge za narod". Podoba dobrega, kakovostnega se ravno zaradi teh stvari izkrivlja. Za ljudi postaja kar vse dobro. Njihovi čuti prenašajo vse po vrsti, češ, saj je dobro. Ja res smo omejeni, ker si pustimo diktirat na vseh področjih.

Profesorja Boleta sem bolje spoznavala zadnji dve leti. Ko sem z njim pripravljala oddaje o vseh obdobjih njegovega zborovskega življenja. In ga kar nekako vzljubila. Bil je globoko prizadet zaradi tega, ker se glasba njegovih zborov ni slišala (zakaj za vraga ne, če pa se posluša marsikaj slabšega). Ker so ga kar izrinili s scene. Res je, da je bil star, vendar je imel še toliko za povedat in dat...

In danes grem na njegov pogreb.

Naj vam bo lahka zemlja v rodnem Brezju....