Ko se vrneš domov prazen...

Danes sem šla na predstavo v staro elektrarno. Stripsody 2. Kebataola! Avtorica projekta: Karmina Šilec.

Navajena sem, da mi projekti Carmine Slovenice sedejo. Na nek način so sterilni, izdelani do potankosti, prijetni itd. Takšne stvari sprejemam do neke meje. Če je preveč, je preveč. Stvar se mi ne zdi živa, ko je res spedenana v nulo, brez kakršnekoli napakice, ki bi dokazovala, da dekleta niso zgolj roboti v rokah ambiciozne dirigentke. Ampak pustimo Carmino Slovenico.

Prvič v elektrarni kot prizorišču - VŠEČ!

Prvič na projektu Kebataola - RAZOČARANA!

Skupina raziskuje zvok, spodbuja novo, obuja staro.... ful enih globokih besed v predstavitvi skupine, ki je nocoj pokazala že videno, že slišano... v glasbeni avantgardi pred recimo dvajsetimi leti. Saj ne vem. Mogoče sem jaz tista, ki sodobnih pristopov ne razume. Vendar 5 žensk, ki spuščajo iz sebe razne zvoke - glasove, v eni osvetljeni luknji pa tip v kikli, ki poje kot "kao" kontratenor. No, tako kot Jimmy Sommerville recimo, ampak kar nekaj... brez prave melodije in smisla. Vse v angleščini ali nemščini. (Cilja na tujino? Ojej...) Vzorci, ki se ponavljajo, pa čeprav jih imaš poln kufer že po dveh minutah.

Svetla točka - pianist, ki je polnil vmesne premore, ko je oder v temi in se dekleta prestavljajo. Jasno, če je bil pa Bojan Gorišek. Poleg Milka Lazarja še en multipraktik, ki iz klavirja izvabi kar hočeš...

Ja, moja prva misel - odgovor na vprašanje znanca, da je bilo kar fajn in kako se mi je zdelo:

"Pustilo me je prazno..."

To je zame grozno. Da me koncert, predstava pusti čisto neprizadeto, nič šokirano, nič presenečeno... karkoli! V meni ne vzbudi niti najmanjšega čustva... kar naj bi bila naloga oziroma vloga umetnosti.

Škoda. Upam, da so drugi v predstavi uživali bolj kot jaz.