Bolezen

Če grem jaz k dohtarju, je pa res že kriza. Po včerajšnjem praskanju v grlu (ki sem ga elegantno ignorirala) sem današnjo noč preživela v kuhanju žajbeljčka, smiljenju sami sebi in trpljenju od bolečin. Prav ste prebrali. Crkujem od hudega. Ne morem požirat, ker je tako, kot da bi mi v grlo zabadali tisoče žiletk, ne morem govorit, ker vsak gib jezika ali ustne votline povzroči totalne bolečine in vidim zvezde.
Pa res ne pomnim, kdaj sem nazadnje doživela takšno angino. Ker to je to. Zjutraj sem se odpravila v ZD že ob 7.00, da bom ja kmalu na vrsti. Jok brate! Čakala sem 2 uri, moja številka je bila 27! Za crknit. Sem pa bila prijetno presenečena (ker sem šla k zdravnici za urgentne primere), saj po odhodu mojega zdravnika v penzijo SOVRAŽIM mojo dodeljeno dohtarco. Res. Tale danes je bila pa super, mirna, sproščena, dobre volje, tako da sem ji celo rekla, da česa takega že dolgo nisem doživela. In to jaz, ki raje malce pokritiziram kot pa pohvalim (ja, en pa mora!).
Dobila sem antibiotike, za katere upam, da bodo kot čudežne tabletke hitro opravile vsaj svoje začetno delo. V nedeljo me čaka oddaja, v kateri definitivno MORAM govoriti. Ližem Strepsilse (za katere sem BTW ugotovila, da so Produced by Boots - OH, ENGLAND, MY ENGLAND- in jih imam zato še raje) in vsake par ur požrem kak Lekadol, da malce manj boli vsaj ene 15 minut.
Drugače pa ležim, ker me trese.
Ufffffff....... kok se smilim sama sebi:(