Umetniki...

... so klasa zase. Iščeš nekoga, ga najdeš, se vse zmeniš, od njega pa NIČ. Kar zgine. Se ne javlja na telefon. Ne pripravi tistega, kar bi moral. In zaradi tega potem najebeš ti. In da bi moral cele dneve, vsakih 10 minut klicat, poskušat, nadzirat vse, ki morajo karkoli narediti... tega ne štekam. Naj bi bila to jaz? Tega si ne morem privoščiti in občasno izgubljam živčke.
Brrrr, kok sem jezna!

FESTINICE

Ja, koncertov je v Ljubljani ogromno! Človek včasih sploh ne ve, kam bi se odpravil. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da se zgodi nekaj novega. Pa ne zato, ker ljudi poznam, ampak zato, ker so začeli nekaj novega.

Pa od začetka. Včeraj je bila na radiu oddaja sobotni ringaraja, za kar je namensko izbrana OTROŠKA glasba. Otroci potrebujejo otroško glasbo. In to tisto, ki je primerna za to, da ponavljajo (primeren obseg) in da jo razumejo (besedila). Pri nas je ustvarjalcev te glasbe dokaj malo, ampak - seveda jih je malo - če pa se povsod na vse pretege servira zgolj komercialna glasba. Tako ni čudno, da že miceni otročki pojejo pesmi Saške Lendero, na koncertu Wernerja zvečer se na odru pojavi štiriletna punčka in poje njegove pesmi?!? Zanima me, kam to pelje. In ker sem želela včerajšno oddajo poslušat, sem iskala program in naletela na povsem prijeten telefonski pogovor med neko voditeljico in otroki. Mičkenimi otroki, ki komaj govorijo. In na vprašanje, kakšna glasba ji je všeč, je punčka odgovorila, da Saška Lendero in skladba Metulj. Daaaaaaaaa?!? OK, naj bo. Po pogovoru pa - štiklc z besedilom nekako takole: zizike so kot lizike... Ojej. Ali to res paše v kontaktno oddajo za otroke? Ne glede na to, da je bil to radio Veseljak, bi morali uredniki malo spremeniti politiko. Kdo pa bo narekoval ali usmerjal dogajanje, če ne mediji. Tu naj bi bili zato, da povejo, kaj je dobro in kaj ne. Sploh pa za otroke.
Saj se mogoče res butasto sliši, ampak otroci ne potrebujejo tovrstne glasbe. Vse to lahko pride kasneje. Ko so majceni, majceni pa potrebujejo otroško muziko, otroška besedila, tudi na klasiko se super odzivajo. Samo PONUDITI JIM JO MORAMO - na ustrezen način in kar hlepijo po novih stvareh. Ko bodo večji, si bodo že izbrali tisto, ki jim ustreza, pa čeprav je to narodnozabavna ali turbo... imajo pravico. Ampak imajo pa tudi pravico, da spoznajo vsakršno glasbo.

Zato mi je ideja, da se v Festivalni dvorani v okviru Pionirskega doma (ki je že itak vzgojna ustanova za predšolske in šoloobvezne otroke) po novem organizirajo koncerti, super. Za odrasle ob četrtkih enkrat mesečno, za otroke pa so tu matineje prav tako enkrat mesečno. In to s področja klasične in jazz glasbe. Jupi! Končno se je nekdo spomnil tudi na najmlajše. Ker imam sama nadobudnega (kmalu) štiriletnika, vidim, da sprejema vse to. Trenutno je v avtu "zakon" en komad od Siddharte (verjetno zato, ker je Siddharto poslušal že v trebuhu) in ga moramo dat kar na replay. Super so mu songi, ki spremljajo risanke (tisti prevedeni Franček, Tabaluga, saj jih niti vseh ne poznam), posluša pevske zbore in seveda klasiko. Zato je na koncertu prav presenetljivo poslušal in bil pri miru.

Morali bi videti te otroke. Bravo starši! Pridejo, malo sedijo, malo vstanejo in zraven zaplešejo, malo sprašujejo, sodelujejo... Klasična glasba torej deluje. Tudi na majhne otroke, ali pa ravno zato ker so še majhni in nimajo vcepljenih raznih predsodkov.
Prav lepo vabljeni, da pridete kdaj pogledat, tudi brez otrok. Očarali vas bodo:) Izgledajo pa nekako takole: plešejo, dirigirajo... super so!

Pogreb

Ne maram hodit na pogrebe. Vendar je to včasih neizogibno.

Umrl je gospod, ki ga zelo cenim.

Bil je začetnik marsičesa na področju slovenskega zborovstva. In največji hec je, da ga niso marali. Še vedno mi ni povsem jasno, s čim se je zameril tej združbi, vendar je bil povsem nemočen proti - komu? Po moje lobiju enega gospoda, ki pa ga videti ne morem. Ki ga ne spoštujem že leta in leta. Ki se ga kar nekako bojijo - Bog ne daj napisati kaj proti njemu in njegovemu zboru. Pa čeprav povsem upravičeno, saj zbor, ki bi moral biti najboljši v državi, pa te funkcije ne opravlja... nima kaj delati ali pa mora spremeniti vodstvo in način dela. Samo malce je treba recimo skandinavske profesionalce pogledat.

Sicer je pa pri nas itak tako. Kritizirat se ne sme, ker se "trudijo". Bljak. Ali pa se vse napiše v superlativih, pa v resnici izvedba ni bila pol kur** vredna. Ali pa se reče - joj ne smem pisati proti (zgoraj omenjenemu) dotičnemu, ker ima "zasluge za narod". Podoba dobrega, kakovostnega se ravno zaradi teh stvari izkrivlja. Za ljudi postaja kar vse dobro. Njihovi čuti prenašajo vse po vrsti, češ, saj je dobro. Ja res smo omejeni, ker si pustimo diktirat na vseh področjih.

Profesorja Boleta sem bolje spoznavala zadnji dve leti. Ko sem z njim pripravljala oddaje o vseh obdobjih njegovega zborovskega življenja. In ga kar nekako vzljubila. Bil je globoko prizadet zaradi tega, ker se glasba njegovih zborov ni slišala (zakaj za vraga ne, če pa se posluša marsikaj slabšega). Ker so ga kar izrinili s scene. Res je, da je bil star, vendar je imel še toliko za povedat in dat...

In danes grem na njegov pogreb.

Naj vam bo lahka zemlja v rodnem Brezju....

Ko se vrneš domov prazen...

Danes sem šla na predstavo v staro elektrarno. Stripsody 2. Kebataola! Avtorica projekta: Karmina Šilec.

Navajena sem, da mi projekti Carmine Slovenice sedejo. Na nek način so sterilni, izdelani do potankosti, prijetni itd. Takšne stvari sprejemam do neke meje. Če je preveč, je preveč. Stvar se mi ne zdi živa, ko je res spedenana v nulo, brez kakršnekoli napakice, ki bi dokazovala, da dekleta niso zgolj roboti v rokah ambiciozne dirigentke. Ampak pustimo Carmino Slovenico.

Prvič v elektrarni kot prizorišču - VŠEČ!

Prvič na projektu Kebataola - RAZOČARANA!

Skupina raziskuje zvok, spodbuja novo, obuja staro.... ful enih globokih besed v predstavitvi skupine, ki je nocoj pokazala že videno, že slišano... v glasbeni avantgardi pred recimo dvajsetimi leti. Saj ne vem. Mogoče sem jaz tista, ki sodobnih pristopov ne razume. Vendar 5 žensk, ki spuščajo iz sebe razne zvoke - glasove, v eni osvetljeni luknji pa tip v kikli, ki poje kot "kao" kontratenor. No, tako kot Jimmy Sommerville recimo, ampak kar nekaj... brez prave melodije in smisla. Vse v angleščini ali nemščini. (Cilja na tujino? Ojej...) Vzorci, ki se ponavljajo, pa čeprav jih imaš poln kufer že po dveh minutah.

Svetla točka - pianist, ki je polnil vmesne premore, ko je oder v temi in se dekleta prestavljajo. Jasno, če je bil pa Bojan Gorišek. Poleg Milka Lazarja še en multipraktik, ki iz klavirja izvabi kar hočeš...

Ja, moja prva misel - odgovor na vprašanje znanca, da je bilo kar fajn in kako se mi je zdelo:

"Pustilo me je prazno..."

To je zame grozno. Da me koncert, predstava pusti čisto neprizadeto, nič šokirano, nič presenečeno... karkoli! V meni ne vzbudi niti najmanjšega čustva... kar naj bi bila naloga oziroma vloga umetnosti.

Škoda. Upam, da so drugi v predstavi uživali bolj kot jaz.

Denar je pol zdravja

Kako je to, če se ne pozdraviš in letaš okrog.... Tako kot letos pri meni. Že nekaj mesecev se vleče prehlad/ne prehlad, viroza/ne viroza. Par dni sem imela mir, potem je pa mali spet začel kašljat, kihat in seveda sem zdaj tudi jaz totalno smrkava.

Echinacea, Coldrex, vitaminčki, čajčki, med (ki zame ni najboljša rešitev zaradi povišanega cukra). No zdaj so mi za tamalga svetovali Prospan, meni Sinupret, za tamalga sirup Echinax (ker ostalih zvarkov iz ameriškega slamnika taki mali še ne smejo), ki je nekaj novega pri nas...

In kam pelje tole moje naštevanje? K temu, da me vsakič, ko pomolim nos v lekarno, to stane vsaj kakih 20 - 40 Evrov. In če pogledam računčke, so me v zadnjih mesecih tile neprestani prehledi in viroze stali že malo premoženje. Zelo žalostno.

Zdravo življenje nasploh je pri nas hudo precenjeno. Ta "dobra" moka, črn sladkor, oljčno olje (tisto ta pravo) ali kokosova mast, izdelki iz polnozrnate moke... Trgovine ala Kalček, kjer lahko daš celo za dva dl olja (nekega posebnega) kar ene 30 Evrov. Zakaj potem pravijo, da je folk bolan. Da je diabetes v porastu? Tudi če bi hotel, si s povprečno plačo v naši državici ne moreš privoščiti zdrave prehrane. Da ne govorimo o bio tržnici z "bio" izdelki, sadnjem, zelenjavo... Hudo. In ko ti zdravniki ne pomagajo kaj dosti, se poskusiš k sebi spraviti sam in ugotoviš, da si prereven za kaj takega. Prehrambeni dodatki? Tudi ko sem ugotovila kaj mi pomaga, mi ne pomaga, ker bi rabila par sto Evrov mesečno samo za to.
Specialisti? No ja! Dovolj zgovoren podatek je ta, da sem se novembra naročila pri diabetologinji. Naročili so me septembra. "Saj nimate problemov, ne?" Če jih ne bi imela, ne bi rabila specialista. Človek lahko crkne preden pride na vrsto. Oziroma mora imeti denar, da si pregled plača. In seveda pride na vrsto takoj. Za bruhat.

Moja želja v primeru, da se mi udejani plan: vrtiček z zelišči, začimbami, nabiranje zelišč... joj kakšne pobožne želje. Če bom hotela odplačevati kredit, za to ne bo časa:) Ves čas bom prebila v delu, kar mi bo požiralo še tisto živčkov kar mi jih je ostalo, pa smo spet v začaranem krogu. Način življenja nam ne omogoča zdravega življenja. Pogoj za to je umiritev sistema, poglobitev vase.

Pa ne vem, če sem se v zadnjih letih kdaj uspela dejansko umirit in uživat življenje.
Mogoče se grdo sliši, ampak v treh letih in pol od malčkovega rojstva sem se temu približala samo takrat, ko sem zapustila "belo" Ljubljano in se pobrala za nekaj dni v Amsterdam. Se tam en večer mal zakadila in pozabila na vse. Tudi na malega. Ta velik ni problem, zna skrbet zase!

In zakaj ne morem tega ponoviti? Moje delo je tako, da ni bolniške, ni dopusta. Oziroma je, samo nadomešča me nihče. Delo moram imeti opravljeno in na lagerju. A to je težko, če te "ponucajo" za miljon stvari, da nimaš časa izpopolnjevati tistega lagerja in ti spet zmanjka. In če ti zamenjajo delo, kar je sicer super, se zaradi tega spet znajdeš na začetku. Kje je milijon tistih oddaj, ki jih moraš narediti, da lahko potem zgineš za nekaj dni. In teh nekaj dni ne nadomesti vsega pritiska, ki si ga doživljal v preteklih mesecih (ker seveda ne gojim upanja, da bi si lahko privoščila mir pred poletnimi počitnicami).

Ja... toliko za danes o zdravem življenju. Pa še kdaj...

Gradovi

V soboto smo se odpravili gledat gradove. Ledene umetnine, ki so jih ustvarjale ekipe iz cele Slovenije. Še nikoli nisem videla kako to poteka. Seveda so organizatorji ob pomanjkanju snega prekleto nasrkali, ker so morali narediti kupe umetnega snega. Izdelovalcem pa se je kar sproti topilo, ker je bil tak lep sonček.

Tudi vzdušje je bilo super, moj malček pa se je z veseljem spravil na rito in se dričal po hribčku:)

Evforija

Tako hecno mi je, da se v 10. minutah razprodajo karte za četverico opernih pevcev. Zakaj? Vrag si ga vedi. Ker je okrog tega nastala taka fama? Sicer so že trije tenorji "zažigali" kamorkoli so prišli, pa še bi, če ne bi zbolel Pavarotti.
Kot je v starih časih srca topil Clayderman ob klavirju... no, zdaj pa se topijo ob poslušanju opernih pevcev.
In zdaj imamo tudi mi svoje il Divo. Eroika. Trije dečki, ki so klasično izobraženi pevci. O tem ali so všeč meni ali ne, ne bom, saj sem jaz itak preveč kritična. So pa všeč poslušalcem. Sicer pa za enega vem, da je srca mamic osvajal že z zgoščenkami ob spremljavi citer. Ja, znašli so se in našli eno tržno nišo. Zgoščenka bo šla za med...

Mnenja so deljena, ampak takšna glasba cilja na širše ljudske množice. Komercializacija - osebno jih lahko v tem trenutku vržem skoraj v en koš z Atomiki. Samo da se prodaja. Zelo zagovarjam cilj približevanja klasične glasbe običajnim poslušalcem. Le zakaj bi morali 3. program radia Slovenija poslušati zgolj visoko izobraženi intelektualci? Ampak način tega približevanja pa bi moral biti nekoliko drugačen. Način, ki so ga uporabili Eroika je za moj okus preveč cenen. In če bi zadevo naredili obratno - klasični samospev predelali v modernejšo različico, bi verjetno dosegli enak učinek, le da bi ljudje poleg uživanja v glasbi izvedeli tudi, kdo so Schubert, Mussorgski, Brahms... Tako nekako...

In če pogledamo EMO. Tudi tu so mnenja deljena. Zame operna pevka, ki tako zelo zgreši intonacijo (pa ne le enkrat) nima kaj delat v operi. Če se pa poda v zabavne vode, bi morala pa to narediti zelo prefinjeno, brez napak, z veliko mero okusa. Česar pa tole skrpucalo od nastopa ni pokazalo. Nekaj me je zmotilo. Nekaj že videnega, slišanega. In nisem vedela kaj. Neko zobato bitje med back vokali!
Pregledala sem EME za nazaj. In ugotovila (saj ni skrivnost), da je Saška nastopila z istimi back-vokalisti - no vsaj zobatega se spomnim - že leta 05 in 06. In ob nekajkratnem poslušanju Metulja in tele letošnje opazila, da je zamenjano samo zaporedje tonov. VSE ISTO! Avtor je pa ravno tista smejoča se kreatura od back vokala? Za te ugotovitve ne rabiš biti strokovnjak v "strokovni komisiji". Že mogoče, da niso imeli izbire. Bi pač naredili krajšo EMO, ne pa tri dni trajajoča čreva. Ampak avtorjevo kopiranje samega sebe brez kakršnekoli domišljije in ustvarjalne žilice.... in da to gre skozi kot nekaj najboljšega, kar lahko Slovenija ponudi Evroviziji? In da "slavna" operna pevka, ki je izobražena dama, tega ni ugotovila?

Naročiti skladbo brez rompompoma. To bi bila rešitev. Ne pa tridnevna EMA nad katero se zgraža ogromno ljudi, ki ne prinese nič novega razen besa avtorjev, ki niso bili izbrani in so hoteli narediti kar svoj vzporeden festival.

Ja, hmmmmmm, samo kaj, ko pa tisti cekinčki s telefonskimi klici tako ljubko padajo v malho. za koga k***? Boljši program? Ahahahahahaha....