Update

No, v odgovor Ambali – pikniki uspevajo. Še najlažje je dat meso na žar in voila – to je to! No tudi zelenjava seveda ne more manjkatJ Obdelali smo Katarino, pa eno familijo, pa Gapijeve prijateljčke in se vsak vikend dogaja. Upam, da kmalu prideta tudi vidva s Cmokotom!

Drugače je pa kar naporno vse skupaj. Delam, pridem domov in spet delam – trte je treba povezat, komaj pridem čez v nekaj dneh, pa je treba spet začet, ker tako hitro rastejo. Moj dragi uspešno kosi, naredil je mali vrtiček s solatko, paradižnikom, papriko, na en kup sem vrgla kumare, bučke in jedilne buče. Še kaj drugega bo treba, a kaj, ko ni časa.

Včeraj je bil fajn žur v štirinajstki. Ivanušič je gostil eno mlado igralko, ki je prekrasna! Tko mi je prav LEPA! (no, da jaz to rečem, uauuuu!) Naredila sta žur v stilu petdesetih, špilali so BitchBoysi, ki so v nekoliko prenovljeni zasedbi fino zažgali. Pa tudi Maja super poje, imela je back vokalistke, vse so bile oblečene v pikaste oblekice s širokimi krilci, imele so trakce v laseh in dobro so pele. Pravo presenečenje. Tudi za obiskovalce v studiu. Ivanušič ima poseben šarm, dekle ima pred sabo po moje lepo prihodnost in upam, da ji bo uspelo uresničiti vse cilje.

Kaj pa je tisto, česar ne razumem… Jure dela talk show. Že res, da se lahko zeza, vendar mora tudi držati neko zbranost. In orkestraši se sredi oddaje v živo brez sramu pogovarjajo, glasno komentirajo, en se je celo pogovarjal po telefonu?!? WTF! Če si v službi, si v službi in ta nonšalantnost ljudi me moti. Občinstvo verjetno tega ni opazilo. Ampak mene moti, da si v tej hiši lahko ljudje privoščijo ČISTO VSE! Zbutala bi jih ko jabolka. Pa še jabolk ne bi tako zelo…. Če se nepravilnosti ne sankcionirajo, je to anarhija.

Po oddaji smo šli na drink in prav hudo se mi pozna, da tega ne znam več. Padla semi z forme. Doma sem bila nekaj čez eno, zjutraj sem vstala ob 10h, potem pa smo se spravili malo na kolo. Prvič letos tako bolj zares. In sem brez kondicije ojej! Od nas do sosednjega vrha je 5 km, seveda malo gor, malo dol in sem nekaj klančkov prehodila. Ampak sem ponosna nase.

Kaki dve uri kasneje se je pa vlilo in dežuje kot iz škafa. No, zaenkrat lahko trkam, da ni toče, saj je v Ljubljani tolklo kot za stavo.

Sem pa zelo ogorčena, ker sem gledala poročila in glupe Ruse, ki so se spravili nad geje. Crkli, da bog da, ma ne geji, temveč degeneriranci, ki so še toliko bedni, da dajajo izjave za TV in to z velikim ponosom.

Grrrrrrrrrrrrrr, kok sem jezna! Še moj dragi, ki je načelno totalno hetero, se je držal za glavo!

… se vidi, da dežuje in imam čas za tale blog… Pozdravček vsem!

Če ne počivaš...

So antibiotiki prijeli in sem se hitro postavila na noge, a se mi pozna, da to ni v redu. Še vedno me malo boli grlo, pokašljujem...
Ampak... v nedeljo sem imela oddajo v živo, tako da časa za počitek ni bilo, morala bi obtrgati in povezati trte, pa sem to naredila samo na eni vrsti namesto na osmih, rada bi si uredila vrtiček, pa je posajenih samo nekaj zelišč in par sončnic:) Moj dragi je naredil omare in bi bilo vanje treba zložiti cunje, pa tudi še čakajo na boljše čase v kufrih in vrečah, pojutrišnjem je Festival Šanson, pri katerem so mi tudi dodelili nekaj dela, pojutrišnjem so Festine, za katere je bilo tudi treba marsikaj postoriti... Skratka, pregorevam...

Počasi bom morala narediti zalogo za poletje, da se ne bomo cvrli tam v studijih sredi največje vročine, tako da o počitku lahko samo sanjam...

Ampak za v soboto pa smo povabili nekaj družinic z otroki, tako da bo pri nas živo, saj bomo praznovali rojstna dneva mojega malčka in moje malenkosti.
Prvič doma, prvič na svojem!

Bolezen

Če grem jaz k dohtarju, je pa res že kriza. Po včerajšnjem praskanju v grlu (ki sem ga elegantno ignorirala) sem današnjo noč preživela v kuhanju žajbeljčka, smiljenju sami sebi in trpljenju od bolečin. Prav ste prebrali. Crkujem od hudega. Ne morem požirat, ker je tako, kot da bi mi v grlo zabadali tisoče žiletk, ne morem govorit, ker vsak gib jezika ali ustne votline povzroči totalne bolečine in vidim zvezde.
Pa res ne pomnim, kdaj sem nazadnje doživela takšno angino. Ker to je to. Zjutraj sem se odpravila v ZD že ob 7.00, da bom ja kmalu na vrsti. Jok brate! Čakala sem 2 uri, moja številka je bila 27! Za crknit. Sem pa bila prijetno presenečena (ker sem šla k zdravnici za urgentne primere), saj po odhodu mojega zdravnika v penzijo SOVRAŽIM mojo dodeljeno dohtarco. Res. Tale danes je bila pa super, mirna, sproščena, dobre volje, tako da sem ji celo rekla, da česa takega že dolgo nisem doživela. In to jaz, ki raje malce pokritiziram kot pa pohvalim (ja, en pa mora!).
Dobila sem antibiotike, za katere upam, da bodo kot čudežne tabletke hitro opravile vsaj svoje začetno delo. V nedeljo me čaka oddaja, v kateri definitivno MORAM govoriti. Ližem Strepsilse (za katere sem BTW ugotovila, da so Produced by Boots - OH, ENGLAND, MY ENGLAND- in jih imam zato še raje) in vsake par ur požrem kak Lekadol, da malce manj boli vsaj ene 15 minut.
Drugače pa ležim, ker me trese.
Ufffffff....... kok se smilim sama sebi:(

Prazniki?!?

Hvala Bogu za praznike. Vsaj kaj narediva. Cel mesec sva skakala iz Ljubljane v Trebnje, zvečer nazaj.. v tistih vmesnih dveh do treh uricah nekaj naredila.. pa spet jovo na novo...

Zdaj smo že tri dni tukaj. Krstili svoje postelje, počasi pospravljamo stvari v omare. Posadila sem sivko, žajbelj, par sadik jagod, kup semen še čaka, da se bo zemljica usmilila zmočit. zdaj jo je nemogoče skopat.

Pobeljeno je, ta večja svinjarija je odstranjena.

Pralni stroj priklopljen in preizkušen - deluje 100/h. Super zadeva. Je bilo pa ludo. Morali smo poštemat v kleti za odtok, ker je bil neaktiven. Spodaj sploh ni bilo cevi! Se vidi, da je bila to vikendica in ljudje niso potrebovali določenih stvari.

Ja, še vodovod priklopijo, pa smo na konju. Denar pa leti in leti.
Kosilnica - je že pokošeno...
Škropilnica - bo treba trtico malo poškropit proti peronospori.
Par zadev za kopalnico še manjka, potem pa lahko malce zadihamo. Predvsem finančno.

Kot se vidi, je vse v barvah. Ne prenašam več belih sten. V Ljubljani je bilo vedno vse belo. Malček si je itak izbral rumeno. V spalnici imava lepo modro (naj bi delovala pomirjujoče). V kuhinji je oranžna, v spodnji predsobi neka zelena, v zgornji sem zmešala Gašperjevo rumeno s spodnjo zeleno in je nastalo... nekaj prav posebnega, pa še ful mi je všeč. Saj bodo še fotke, ampak tud fotkat nimam časa.

Sem se pa oračunalničila. Imam prenosnika, da sem se tudi tukaj priklopila. Seveda s kartico Simobila, saj tule kar dobro vleče. Ponudnikov interneta namreč - NI!

Danes sem barvala z barvo za beton spodnji siv del na bajti. Prav lepo izgleda. Grega je naredil klopco za pred hišo, jaz sem izbrala barvo - modro, ker so že vse ograje modre in ne bom spreminjala še tega.

Ja, ljudje - uživam! Vreme je prekrasno, zadnjič se je prikazala celo teta na obisk (čeprav sem mislila, da smo še v ilegali), jutri pa dobimo obisk prijateljice Katarine z možem in hčerkico. Prvi uradni obisk in otvoritev sezone pečenja na žaru.

Saj je že čas. Imamo 26 stopinj.

Do prihodnjič...

Vse me boli:)

Ojej, seveda moramo vse prepleskati, urediti. Ampak da tako počasi gre, si pa nisem mislila.

Tele praznike sva preživela v praznenju hiške, beljenju, čiščenju ipd...

Spodnji del je urejen, tudi v kuhinji sem začela generalno čiščenje. No, zdaj bomo že lahko jedli iz svojih krožnikov, pili iz svojih skodelic in kozarcev, uporabljali svoj jedilni pribor... Veselim se vsake drobnarije, ampak boli me pa tudi vse od las na glavi do mezinca na nogi!

Obrezala sem en grmiček vrbe (ki je za povezovanje trte). Ven sem vrgla nekaj enega zelenja, ki je preraslo narcise in tulipane in zato ne morejo rasti. Zdaj razmišljem, kje bo moj zeljiščni vrtiček. Hahaha!

Pa ene par fotk sem naredila, ki kažejo kako fajn je tam v hribu!

Pa še razgled:

Doma...

Sem šla v nedeljo malce "domov". Je, čudno se sliši, da greš domov nekam drugam:) In sem gledala okrog, pomila dva predala v kuhinji (počasi se daleč pride), pomila jedilni pribor, par krožnikov, dva lonca in šla ven. Na balkončku, oziroma ob njem raste ena vrtnica plezalka. Sem vzela škarje in jo obrezala. Sicer malo po občutku, ker pojma nimam kako se to dela, ampak vendarle. Zdaj nima več tistih suhih, odmrlih cvetkov.
Cvetijo narcise, tulipani in še nekaj drugih vrst rožic, za katere se niti ne bom trudila, da bi zvedela katere so. Lepo je - itaq! Če ne zaradi drugega pa zato ker je moje.
No, edino kar je hecno, pa je to, da je vse zaraščeno, ker je stalo okrog eno leto. In zdaj bi potrebovala inštrukcije o tem kaj je plevel in kaj ni. Pojma nimam.
Sem pa šla včeraj v Bauhaus al max al karkol že in si kupila motikco, grabljice, lopatko - kot za v peskovnik. Pa tisto, kar si najbolj želim. Semena za zeliščni vrtiček. Pa si nisem mogla kaj, da ne bi kupila še solatke, grahka, bučk pa še nekaj stvari. Me prav zanima, kaj bo ratalo. Ma moram vse prej prekopat huuuuuuuuuuuuuuu!

Danes sva uro in pol porabila na občini in uradno sem postala Dolenjka. Malo sva šla še k hiški, zamenjala ključavnice, pogledala kako je z odtoki in šla naročit hladilnik in pralni stroj. Nikoli nisem mislila, da je to tako fajn. Kupovat zase, po svojem okusu...

Kupila sva tudi nekaj raznih drobnarij, ki imajo sončnice. Moje najljubše rožice. No - te pa sem že posadila, oziroma jih je malček.

Ja, noro je. Mirno in sproščujoče.
Uživam. Plan je, da čez vikend pobelimo - btw - ima kdo kaj pojma o barvah - v kateri prostor kakšne barve? Ne želim imeti vseh sten belih...

Upam, da se v treh tednih vselimo. In da bom končno v svojem življenju prvič resnično praznovala rojstni dan. Doma. Na svojem. Po svojem okusu. S svojimi prijatelji. Pa še okrogel bo!

Končno...

Od septembra je trajala morija... a bo al ne bo, se me bodo v kateri od bank usmilili ali ne. In ko sem že obupala, so prišli ven rezultati razpisa za neprofitna stanovanja. In me seveda po treh letih neuspešnega kandidiranja - razpizdili do amena... V tistem trenutku sem se odločila, da moram narediti vse, da svoji družinici poskusim zagotoviti košček zemlje pod soncem. Država mi pri tem seveda ne pomaga, pomaga hmmmmmmm... le komu (načelno nisem nacionalistka, a tule me pa vsi ićići, ki stanovanje dobijo, razkurijo do konca) pomaga? Meni, ki sem 40 let v Ljubljani? Jok brate!

In sem šla v hudo akcijo moledovanja (čeprav tega ne počnem) banke, da nujno rabim svoj prostor pod soncem. Dejstvo je, da tako res ne morem več. Nimam prostora, da bi se umaknila v svoj kot in se umirila. Nimam prostora za delo, za ustvarjanje... Grozno utesnjeno se počutim. Nimam prostora za intimo. V miru si še tampona ne morem zamenjat. Seks? Kaj je to? Vsi trije smo v enem prostoru in mali se zbudi tudi takrat ko je najmanj treba... Saj ni sam kriv. Ampak zdaj je res dovolj. Ko sem našla svojo hiško, je bila tako zelo v oblakih. Zdaj pa sem zapufana do grla, a tale lepotička je skupaj z vrtičkom in vinogradom z 200. trtami - NAŠA!!!!!!!



S hribčka in klopice pred njo gledam v dolino na sončni zahod. Totalen mir, tišina. Sliši se samo oddaljen zvok kmetijskih strojev, otroški smeh, živ-žav... Ljudje so totalno prijazni, pripravljeni pomagati. Obrezali in povezali smo že vse trte, saj so nam prijazno proskočili na pomoč. Upam, da je tako zelo všeč tudi vam! Več slikic pa, ko bomo začeli urejat...