Pa jebemti...

... kakšni dnevi so za mano. Za zmešat.

Poleg vsega sranja okrog avta, ki je bil seveda ocenjen za totalko, se me je lotila še bolezen. Pa vsak teden kak koncert. Tako tudi včeraj, pa danes tudi.
Sem dala včeraj otroka v rejo k drugi babici, da se vsaj malo spravim k sebi, pa me kliče ob 14h, da malega boli uho. OK. Šibam ponj, šibam po Grega, ker imamo samo en avto. Ju odpeljem v Ljubljano, da gresta k dohtarci, si sposodim drug avto, da se odpeljem dirigirat (na gorenjsko stran do Zbilj- 1,5 urni samomor), oddirigiram, pa nazaj v Ljubljano, spet samomor, ampak malo krajši, direkt na vajo z drugim zborom, ker bo koncert 4. novembra... Vmes ugotovimo,da sem pomotoma s sabo vzela zdravstveno od tamalga, zato sem morala še po zdravila v dežurno lekarno....

In ob pol desetih se konča.Valjda sem še dons scuzana ko cunja.

Ampak se je že začelo. Če slučajno zapade sneg, ne morem nazaj domov v hrib brez zimskih gum. Pa sem šla kupit nove, jih dala montirat in zdaj čakam - ker traja cca 3 ure, da prideš na vrsto.
Delat pa ne morem, ker se mi fuzla.

Ampak čekiram razne variante, da bi prišla nekako do novega avta. Seveda na kredit ali leasing brez pologa, ker nimam gotovine. Ponudb ni veliko, ali pa avto stane 15.000 evrov, kar je ta trenutek tudi meni utopija.

Kaj pravite na Getza?

O volitvah...

Sem prebrala http://poslednjamohikanka.blogspot.com, pa bom tule komentirala, namesto, da ji s komentarjem nafilam celo stran.

No, se je že zgodilo, da nisem šla volit. Ampak tokrat sem šla (kar tako, zato, da sem se podpisala prvič na NOVEM volišču - BTW gasilski dom Ponikve). Pa čeprav ne vem zakaj, ker pojma nimam, kaj kdo od teh ljudi (beri kandidatov) hoče (itak potem vse pozabijo). Ne berem časopisov, oziroma berem - kulturo, črno kroniko, prav gotovo pa ne notranje politike, ker se mi zdi, da nas že leta in leta nategujejo. Ne gledam TV, ker za to nimam časa, ker se domov vračam pozno popoldne ali celo zvečer in nimam moči, da bi gledala še dnevnik in vse te naše debilčke (beri recimo parlament, kjer sedi reci in piši 10 poslancev, ki jih plačujemo zakaj že?), ki naredijo 0 = zero = nula, da bi lahko človek normalno živel. Vem, da je Pečaričeva zbudila pozornost in morebiti koga osvestila o hendikepiranih. Vem, da se Zmago absolutno ne zna obnašat, čeprav mu dam v določenih stvareh prav. Vem, da Peterle rad igra na orglice in je med narodom popularen prav zato, ker se mu približa na ta način. Vem, da pojma nisem imela, da je še ena ženska kandidatka. vem da je Gaspari. Ampak WTF je on, da bi zdej bil predsednik, če predsednik itak nima kakšne posebne moči in tudi pogreša ga noben ne, če se umakne (beri = umik Drnovška v hribe), potem je pa tukaj še en Turk, ki... pojma nimam. Verjetno je še najmanj škodljiv. Zato je dobil moj glas. Enga sem pa pozabla? Naj bi jih bilo sedem. Pojma nimam.

Lahko temu rečemo pomanjkanje splošne osveščenosti, ampak res se mi ne da ukvarjat še s tem, če imam sama s sabo in s svojim preživetjem dovolj opravka.

Zdej sem se pa razkurla še jaz.

Zajeban teden….

…je za mano. Hopefully za vedno. Pravzaprav še sama sebi ne morem verjet, da se mi kaj takega dogaja. V četrtek (pred 10. dnevi) sem se peljala po avtocesti in nenadoma je predme zapeljal velik prazen šlepar za avtomobile, ker je kreten seveda s polžjo hitrostjo prehiteval drug šlepar. Da ne bi zapeljala vanj, sem stopila po bremzi, skurila gume do žice, avto je malce poplesaval po cesti (ravno dovolj, da jih je skupil na ograji po celi levi strani). Ne vem, kako mi je uspelo to odmotat in se izognit za mano vozečim avtomobilom (od katerih se seveda ni nihče ustavil), tovornjak, glede na to, da me ni opazil je lepo peljal naprej in sem se znašla sama samcata na odstavnem pasu…. Počas do prve pumpe, počakat na avtovleko, policaji so pa rekli, da itak nimajo kej, ker je povzročitelj odpeljal (vem samo, da je imel tujo tablico). Čist lohk da sem se sama iz ljubga mira v ograjo nabila – zabila - pribila (tko med vrsticami sem jih razumela)…

Samo teden zatem (v četrtek) sem se peljala na vajo in v enem pasjem ovinku na mokrem cestišču z almost nulto hitrostjo je moj dragi Clio dobil svoje možgane. Al karkol že in je zapeljal v hribček na levi (še vedno z nikakvo hitrostjo) in se potem samo skotalil nazaj na cesto - ampak na streho. Spomnim sem se samo tega, da sem si prepevala Kekčevo “Kaj mi poje ptičica” in trenutek kasneje se je vse vrtelo okrog mene, pa kadilo se je, pa drobile so se šipe in sem pesmico spremenila v “O pizda pa kaj je zdej to… pa kako je zdej to!!!!”.
Potem pa sem se takoj odpela in zlezla ven skozi razbito šipo.

Zgledal je pa približno takole:

No, za mano je peljal en avto, pa tip tudi ni mogel verjet kaj se dogaja, ker sem vozila res počasi. Sama sem poklicala policaje (prikazali so se eni totalno prijazni tipi), ki so po vseh meritvah ugotovili, da res nisem vozila narobe in da niti bremzala nisem, ker nisem imela kaj bremzat. Seveda so z alkotestom tudi morali ugotvaljati, da imam v telesu 0,0 promila kljub temu, da je čas trgatev in da se je nesreča zgodila na vinogradniškem območju. Kasneje so me tudi poklicali, ker sem šla na urgenco….

Sej, hvala Bogu je z mano vse OK. Pretegnjene imam mišice, boli me cela leva stran, z levo roko ne morem nič prijet. Vrat malo težje premikam. Oziroma ne smem biti čisto pri miru, ker če se zaležim, potem rabim ful časa da se zalaufam…

Sem pa takoj v petek že povezovala eno prireditev, včeraj pa dirigirala na enem nastopu, tako da kakršnokoli počivanje ne pride v poštev. Danes, jutri in pojutrišnjem imam vaje…. Mogoče je pa to kokr ena vrsta rehabilitacije?!?!

FREJ VEČER!

Glede na to, da sem Gapija dala v rejo za en dan, sem mamo prosila za podaljšek, saj sem želela z dragim na koncert že v prejšnji objavi omenjenih udeležencev delavnic. In sva šla. Koncert v dvorani Brežiškega muzeja je bil prav fajn – tam vse tako lepo zveni!
Ampak zakaj posebna objava – zato, ker sva rekla, da greva nazaj grede na drink, pa sva pristala v Planetu Tuš. In šla v kino. Ob 00.00. In gledala film do 02.00. Hmmmmmm… Še nikoli se mi ni zgodilo kaj podobnega. IN KAJ SVA GLEDALA?!?!?! TRANSFORMERS…. Ja, to je tist, k se roboti spreminjajo v avtomobile. In eni hočejo zavladati svetu, drugi jim to poskušajo preprečiti in se povežejo z ljudmi in rešijo svet. Jao...

Orkamadona, pa še všeč mi je blo. Domnevno pa zaradi tegale lepotca... hihihii:

Pevski teden

V četrtek sem malega dala v rejo mami (tudi za čez noč), se odpravila na radio in uredila najnujnejše. Kar je sicer trajalo nekoliko dlje kot sem predvidevala. Potem pa sem šla pogledat kako izgleda letos pevski teden v Ljubljani. Europa Cantat vsako leto prireja pevske tedne po Evropi, in zdaj je zadeva tudi pri nas – že drugič. Pride malo morje zborovskih pevcev, imajo delavnice, se družijo, pojejo, na koncu tudi nastopijo. Letos so delavnice vodili Gary Graden, simpatičen ameriški Šved ali švedski američan, ter skupina Singer Pur – ki jo sestavljajo 5 moških in ena ženska. Če koga zanima: http://www.singerpur.de/

Kok dobr. Spet sem srečala veliko kolegov, s katerimi smo se srečevali na koncertih, izobraževanjih… In te stvari sem kar zanemarila. Priznam. Zavestno. Človek v življenju dobi drugačne prioritete. Ampak sprašujem se, če so le-te zgolj začasne. Slej ko prej ti nekaj manjka. Saj se še vedno in ves čas ukvarjam z zborovstvom, a ne tako aktivno kot prej. Zdaj, ko sem preživela en dan tam, bi spet kar šla povohat kaj se novega dogaja…

Resume….

… sej drugega kot to mi ne preostane. Ja, po napornih mesecih me je res odneslo v zgolj dejavnosti za “preživetje”. In za relaksacijo. Tudi misliti se mi ni dalo, ozirome se mi še vedno ne da, pa se moram počasi aktivirati.
No, včasih se zgodi kakšna kul situacija, kot je recimo tale:

Ja, če smo že reševali mačka, smo pomagali reševati tudi kozlička. Sosedova koza je povrgla mladička, a ni imela mleka. Tako je prišla na vrsto flaša, s katero ga futra zdaj en, zdaj drug – v glavnem – del vasi si prizadeva, da kozliček preživi. Valjda ni pomembno zakaj mora preživeti, saj na vasi kozličkov nimajo za “crkljanje”. A o tem sploh nočem razmišljati. Super je, ker so vsi vaški otroci ves čas naokrog, zdaj pri enemu, zdaj pri drugemu, spoznavajo vse te živalice in uživajo.

Delo sem izklopila na minimum. Minimum minimuma, če smo natančni. In paše totalno. V avto se spravim samo toliko, da grem po kruh (al pa še to ne, ker ga sama spečem), kako barvo (prenavljava mamine stole) ali kako drugo “nujno” potrebno zadevo.

Izmed veledogodkov lahko izpostavim recimo obisk freyche, njenega dragega (ki ga še nisem poznala), stanovanjca (ki ga še nisem videla) IN SEVEDA prelepe lepotičke Dite. V takih trenutkih me totalno spreleti želja po še enem otročku. Slikice, kjer jo držim v rokah mi pa ponosna mamica še ni poslala. Ja, to je javni poziv! Peljali smo se z ambalo in cmokotom, ki sta (spet) posvojila ditine igračke, ambala pa je sploh fajn striček, ki se z malo v rokah totalno razneži.

Da ne govorimo o tem, kako moj gapi ves čas navija za enega bratca. No, sestrica mu ne pride v poštev. Te misli bo o vsej verjetnosti treba pospraviti v en skrit predal.

Drug veledogodek pa je bil obisk ambale, cmokota in babilenke z dediigorjem (če se tako imenuje pa ne vem… moja interpretacija). Preseljeni smo od prvomajskih praznikov. Valjda se vsake toliko pojavijo kaki obiski, ki jih imaš poln kufer že po dveh minutah. No, tokrat je bilo obratno. Prav žal nam je bilo, da so morali domov. Predvsem Gapiju je nadvse ustrezala družba ambale in cmokota, s katerima je balinčkal. Hrana in fizične aktivnosti pa prinašajo svoj davek, ki je jasno razviden tule:

ANE KOK SO SLADKI!

DOLG MESEC DNI ... in več...

Saj ne morem verjeti, kako hitro gre čas. Zgodil se je kongres, ki smo ga pripravljali več kot dve leti zelo intenzivno... Zadeva je uspela, ampak energija je pa kar izpuhtela iz mene. Kot bi jo nekdo posrkal - po koncu sem en teden samo počivala, spala in seveda naredila stvari, ki sem jih morala narediti za radio.

VSE ZA TO - DA SEM SI VZELA DVA TEDNA ODKLOPA!

Saj ne, da ne bi nič počela, ampak kljub vsemu je povsem drugo, če se skidam v vinograd ali v vrtiček, si naberem solato ali poberem paradižnik, fižolček... Vse raste, čeprav sva zaradi pozne selitve tudi vso zelenjavo pozno posadila ali posejala. Kdo bi si mislil, da mi bo to všeč:)

Odločila sva se tudi za predelavo podstrešnih in kletnih vrat. Iz totalnega razsula, kar nekaj nanosov barve, ki se je luščila, manjkajočih ali razbitih stekel, razpokanega in obtolčenega lesa so nastala tale vrata za podstrešje:

Seveda nisem jaz šmirglala in kitala in barvala, ampak sem poskrbela za dekoracijo - slikice na steklo.

Druga vrata so bila pa res hudo uboga, samo za odstranitev ostankov kita, stekla in ćiščenje je bilo potrebnih skoraj osem ur. Ampak nastaja pa tole:

V luknjah pa bodo prostor našla tale stekelca:

Ja, seveda - saj so to vrata v vinsko klet...

Oh, načrtov imam še veliko... potrebujem kakšno darilce za eno dojenčico in mamico, ki jo bomo šli - upam - kmalu obiskat (psssssst mohikanka), naredit moram kak nakit za sestro mojega dragega, ki je imela trideset let (ja je imela, včeraj je bil žur, a zaradi vrat nisem imela časa za razne ketnice...)

Včeraj sem videla tudi osebi, ki ju dolgo ni bilo na spregled in sem ju šla kar obiskat! haha...

Toliko za zdajle - se pa še kaj oglasim.