Imam ga...

... ja Getza seveda - kaj ste pa mislili....

Čudovito rumeno zverinico z 1,5 mašinco, diesel, v tretji pa potegne tako, da te kar malo prilepi na zice:)
No, to je vsaj nekaj pozitivnega. Drugače pa vse po starem, delam - za moj pojme čist preveč, jebe me odpornost, skoz neki kašljava oba s tamalim, mene že tri dni besno boli grlo... Verjetno morajo vse negativne stvari enkrat ven udarit. Upam, da se bo kmalu izravnalo.

Aja... pri nas na dolenjskem gričku je bil pred dvema tednoma (!?!) - se opravičujem za zamudo - SNEG! In to toliko, da so se otroci že prvič spustili po hribčku s sankami. Tako lepo zimsko vzdušje - čista tišina in vriskanje otrok. Me je spomnilo na moje otroške dni. Ko je bilo snega toliko, da smo se vozili po poti, ki pelje z Rožnika v Tivoli in je letelo kot raketa. Dokler se enkrat nisem zvrnila in si posnela cele leve strani obraza. Toliko o sankanju....

Pa jebemti...

... kakšni dnevi so za mano. Za zmešat.

Poleg vsega sranja okrog avta, ki je bil seveda ocenjen za totalko, se me je lotila še bolezen. Pa vsak teden kak koncert. Tako tudi včeraj, pa danes tudi.
Sem dala včeraj otroka v rejo k drugi babici, da se vsaj malo spravim k sebi, pa me kliče ob 14h, da malega boli uho. OK. Šibam ponj, šibam po Grega, ker imamo samo en avto. Ju odpeljem v Ljubljano, da gresta k dohtarci, si sposodim drug avto, da se odpeljem dirigirat (na gorenjsko stran do Zbilj- 1,5 urni samomor), oddirigiram, pa nazaj v Ljubljano, spet samomor, ampak malo krajši, direkt na vajo z drugim zborom, ker bo koncert 4. novembra... Vmes ugotovimo,da sem pomotoma s sabo vzela zdravstveno od tamalga, zato sem morala še po zdravila v dežurno lekarno....

In ob pol desetih se konča.Valjda sem še dons scuzana ko cunja.

Ampak se je že začelo. Če slučajno zapade sneg, ne morem nazaj domov v hrib brez zimskih gum. Pa sem šla kupit nove, jih dala montirat in zdaj čakam - ker traja cca 3 ure, da prideš na vrsto.
Delat pa ne morem, ker se mi fuzla.

Ampak čekiram razne variante, da bi prišla nekako do novega avta. Seveda na kredit ali leasing brez pologa, ker nimam gotovine. Ponudb ni veliko, ali pa avto stane 15.000 evrov, kar je ta trenutek tudi meni utopija.

Kaj pravite na Getza?

O volitvah...

Sem prebrala http://poslednjamohikanka.blogspot.com, pa bom tule komentirala, namesto, da ji s komentarjem nafilam celo stran.

No, se je že zgodilo, da nisem šla volit. Ampak tokrat sem šla (kar tako, zato, da sem se podpisala prvič na NOVEM volišču - BTW gasilski dom Ponikve). Pa čeprav ne vem zakaj, ker pojma nimam, kaj kdo od teh ljudi (beri kandidatov) hoče (itak potem vse pozabijo). Ne berem časopisov, oziroma berem - kulturo, črno kroniko, prav gotovo pa ne notranje politike, ker se mi zdi, da nas že leta in leta nategujejo. Ne gledam TV, ker za to nimam časa, ker se domov vračam pozno popoldne ali celo zvečer in nimam moči, da bi gledala še dnevnik in vse te naše debilčke (beri recimo parlament, kjer sedi reci in piši 10 poslancev, ki jih plačujemo zakaj že?), ki naredijo 0 = zero = nula, da bi lahko človek normalno živel. Vem, da je Pečaričeva zbudila pozornost in morebiti koga osvestila o hendikepiranih. Vem, da se Zmago absolutno ne zna obnašat, čeprav mu dam v določenih stvareh prav. Vem, da Peterle rad igra na orglice in je med narodom popularen prav zato, ker se mu približa na ta način. Vem, da pojma nisem imela, da je še ena ženska kandidatka. vem da je Gaspari. Ampak WTF je on, da bi zdej bil predsednik, če predsednik itak nima kakšne posebne moči in tudi pogreša ga noben ne, če se umakne (beri = umik Drnovška v hribe), potem je pa tukaj še en Turk, ki... pojma nimam. Verjetno je še najmanj škodljiv. Zato je dobil moj glas. Enga sem pa pozabla? Naj bi jih bilo sedem. Pojma nimam.

Lahko temu rečemo pomanjkanje splošne osveščenosti, ampak res se mi ne da ukvarjat še s tem, če imam sama s sabo in s svojim preživetjem dovolj opravka.

Zdej sem se pa razkurla še jaz.

Zajeban teden….

…je za mano. Hopefully za vedno. Pravzaprav še sama sebi ne morem verjet, da se mi kaj takega dogaja. V četrtek (pred 10. dnevi) sem se peljala po avtocesti in nenadoma je predme zapeljal velik prazen šlepar za avtomobile, ker je kreten seveda s polžjo hitrostjo prehiteval drug šlepar. Da ne bi zapeljala vanj, sem stopila po bremzi, skurila gume do žice, avto je malce poplesaval po cesti (ravno dovolj, da jih je skupil na ograji po celi levi strani). Ne vem, kako mi je uspelo to odmotat in se izognit za mano vozečim avtomobilom (od katerih se seveda ni nihče ustavil), tovornjak, glede na to, da me ni opazil je lepo peljal naprej in sem se znašla sama samcata na odstavnem pasu…. Počas do prve pumpe, počakat na avtovleko, policaji so pa rekli, da itak nimajo kej, ker je povzročitelj odpeljal (vem samo, da je imel tujo tablico). Čist lohk da sem se sama iz ljubga mira v ograjo nabila – zabila - pribila (tko med vrsticami sem jih razumela)…

Samo teden zatem (v četrtek) sem se peljala na vajo in v enem pasjem ovinku na mokrem cestišču z almost nulto hitrostjo je moj dragi Clio dobil svoje možgane. Al karkol že in je zapeljal v hribček na levi (še vedno z nikakvo hitrostjo) in se potem samo skotalil nazaj na cesto - ampak na streho. Spomnim sem se samo tega, da sem si prepevala Kekčevo “Kaj mi poje ptičica” in trenutek kasneje se je vse vrtelo okrog mene, pa kadilo se je, pa drobile so se šipe in sem pesmico spremenila v “O pizda pa kaj je zdej to… pa kako je zdej to!!!!”.
Potem pa sem se takoj odpela in zlezla ven skozi razbito šipo.

Zgledal je pa približno takole:

No, za mano je peljal en avto, pa tip tudi ni mogel verjet kaj se dogaja, ker sem vozila res počasi. Sama sem poklicala policaje (prikazali so se eni totalno prijazni tipi), ki so po vseh meritvah ugotovili, da res nisem vozila narobe in da niti bremzala nisem, ker nisem imela kaj bremzat. Seveda so z alkotestom tudi morali ugotvaljati, da imam v telesu 0,0 promila kljub temu, da je čas trgatev in da se je nesreča zgodila na vinogradniškem območju. Kasneje so me tudi poklicali, ker sem šla na urgenco….

Sej, hvala Bogu je z mano vse OK. Pretegnjene imam mišice, boli me cela leva stran, z levo roko ne morem nič prijet. Vrat malo težje premikam. Oziroma ne smem biti čisto pri miru, ker če se zaležim, potem rabim ful časa da se zalaufam…

Sem pa takoj v petek že povezovala eno prireditev, včeraj pa dirigirala na enem nastopu, tako da kakršnokoli počivanje ne pride v poštev. Danes, jutri in pojutrišnjem imam vaje…. Mogoče je pa to kokr ena vrsta rehabilitacije?!?!

FREJ VEČER!

Glede na to, da sem Gapija dala v rejo za en dan, sem mamo prosila za podaljšek, saj sem želela z dragim na koncert že v prejšnji objavi omenjenih udeležencev delavnic. In sva šla. Koncert v dvorani Brežiškega muzeja je bil prav fajn – tam vse tako lepo zveni!
Ampak zakaj posebna objava – zato, ker sva rekla, da greva nazaj grede na drink, pa sva pristala v Planetu Tuš. In šla v kino. Ob 00.00. In gledala film do 02.00. Hmmmmmm… Še nikoli se mi ni zgodilo kaj podobnega. IN KAJ SVA GLEDALA?!?!?! TRANSFORMERS…. Ja, to je tist, k se roboti spreminjajo v avtomobile. In eni hočejo zavladati svetu, drugi jim to poskušajo preprečiti in se povežejo z ljudmi in rešijo svet. Jao...

Orkamadona, pa še všeč mi je blo. Domnevno pa zaradi tegale lepotca... hihihii:

Pevski teden

V četrtek sem malega dala v rejo mami (tudi za čez noč), se odpravila na radio in uredila najnujnejše. Kar je sicer trajalo nekoliko dlje kot sem predvidevala. Potem pa sem šla pogledat kako izgleda letos pevski teden v Ljubljani. Europa Cantat vsako leto prireja pevske tedne po Evropi, in zdaj je zadeva tudi pri nas – že drugič. Pride malo morje zborovskih pevcev, imajo delavnice, se družijo, pojejo, na koncu tudi nastopijo. Letos so delavnice vodili Gary Graden, simpatičen ameriški Šved ali švedski američan, ter skupina Singer Pur – ki jo sestavljajo 5 moških in ena ženska. Če koga zanima: http://www.singerpur.de/

Kok dobr. Spet sem srečala veliko kolegov, s katerimi smo se srečevali na koncertih, izobraževanjih… In te stvari sem kar zanemarila. Priznam. Zavestno. Človek v življenju dobi drugačne prioritete. Ampak sprašujem se, če so le-te zgolj začasne. Slej ko prej ti nekaj manjka. Saj se še vedno in ves čas ukvarjam z zborovstvom, a ne tako aktivno kot prej. Zdaj, ko sem preživela en dan tam, bi spet kar šla povohat kaj se novega dogaja…

Resume….

… sej drugega kot to mi ne preostane. Ja, po napornih mesecih me je res odneslo v zgolj dejavnosti za “preživetje”. In za relaksacijo. Tudi misliti se mi ni dalo, ozirome se mi še vedno ne da, pa se moram počasi aktivirati.
No, včasih se zgodi kakšna kul situacija, kot je recimo tale:

Ja, če smo že reševali mačka, smo pomagali reševati tudi kozlička. Sosedova koza je povrgla mladička, a ni imela mleka. Tako je prišla na vrsto flaša, s katero ga futra zdaj en, zdaj drug – v glavnem – del vasi si prizadeva, da kozliček preživi. Valjda ni pomembno zakaj mora preživeti, saj na vasi kozličkov nimajo za “crkljanje”. A o tem sploh nočem razmišljati. Super je, ker so vsi vaški otroci ves čas naokrog, zdaj pri enemu, zdaj pri drugemu, spoznavajo vse te živalice in uživajo.

Delo sem izklopila na minimum. Minimum minimuma, če smo natančni. In paše totalno. V avto se spravim samo toliko, da grem po kruh (al pa še to ne, ker ga sama spečem), kako barvo (prenavljava mamine stole) ali kako drugo “nujno” potrebno zadevo.

Izmed veledogodkov lahko izpostavim recimo obisk freyche, njenega dragega (ki ga še nisem poznala), stanovanjca (ki ga še nisem videla) IN SEVEDA prelepe lepotičke Dite. V takih trenutkih me totalno spreleti želja po še enem otročku. Slikice, kjer jo držim v rokah mi pa ponosna mamica še ni poslala. Ja, to je javni poziv! Peljali smo se z ambalo in cmokotom, ki sta (spet) posvojila ditine igračke, ambala pa je sploh fajn striček, ki se z malo v rokah totalno razneži.

Da ne govorimo o tem, kako moj gapi ves čas navija za enega bratca. No, sestrica mu ne pride v poštev. Te misli bo o vsej verjetnosti treba pospraviti v en skrit predal.

Drug veledogodek pa je bil obisk ambale, cmokota in babilenke z dediigorjem (če se tako imenuje pa ne vem… moja interpretacija). Preseljeni smo od prvomajskih praznikov. Valjda se vsake toliko pojavijo kaki obiski, ki jih imaš poln kufer že po dveh minutah. No, tokrat je bilo obratno. Prav žal nam je bilo, da so morali domov. Predvsem Gapiju je nadvse ustrezala družba ambale in cmokota, s katerima je balinčkal. Hrana in fizične aktivnosti pa prinašajo svoj davek, ki je jasno razviden tule:

ANE KOK SO SLADKI!

DOLG MESEC DNI ... in več...

Saj ne morem verjeti, kako hitro gre čas. Zgodil se je kongres, ki smo ga pripravljali več kot dve leti zelo intenzivno... Zadeva je uspela, ampak energija je pa kar izpuhtela iz mene. Kot bi jo nekdo posrkal - po koncu sem en teden samo počivala, spala in seveda naredila stvari, ki sem jih morala narediti za radio.

VSE ZA TO - DA SEM SI VZELA DVA TEDNA ODKLOPA!

Saj ne, da ne bi nič počela, ampak kljub vsemu je povsem drugo, če se skidam v vinograd ali v vrtiček, si naberem solato ali poberem paradižnik, fižolček... Vse raste, čeprav sva zaradi pozne selitve tudi vso zelenjavo pozno posadila ali posejala. Kdo bi si mislil, da mi bo to všeč:)

Odločila sva se tudi za predelavo podstrešnih in kletnih vrat. Iz totalnega razsula, kar nekaj nanosov barve, ki se je luščila, manjkajočih ali razbitih stekel, razpokanega in obtolčenega lesa so nastala tale vrata za podstrešje:

Seveda nisem jaz šmirglala in kitala in barvala, ampak sem poskrbela za dekoracijo - slikice na steklo.

Druga vrata so bila pa res hudo uboga, samo za odstranitev ostankov kita, stekla in ćiščenje je bilo potrebnih skoraj osem ur. Ampak nastaja pa tole:

V luknjah pa bodo prostor našla tale stekelca:

Ja, seveda - saj so to vrata v vinsko klet...

Oh, načrtov imam še veliko... potrebujem kakšno darilce za eno dojenčico in mamico, ki jo bomo šli - upam - kmalu obiskat (psssssst mohikanka), naredit moram kak nakit za sestro mojega dragega, ki je imela trideset let (ja je imela, včeraj je bil žur, a zaradi vrat nisem imela časa za razne ketnice...)

Včeraj sem videla tudi osebi, ki ju dolgo ni bilo na spregled in sem ju šla kar obiskat! haha...

Toliko za zdajle - se pa še kaj oglasim.

Domača naloga…

Ambala je “zaukazal” in ker sem se znašla na spisku, bom poskusila izpolniti njegov “morajo”.

1. Odkar pomnim se ukvarjam z glasbo. Zadevi sem se enkrat v življenju celo poskusila izmuzniti in sem naredila premor cca 2 leti in se NISEM ukvarjala z ničemer v povezavi z muziko. Samo služba, služba, služba – celi dve leti! Imam srečo, da so me nekako pregovorili v vodenje enega zbora in sem ostala v teh vodah. Tudi večina mojega sedanjega dela je povezana prav z glasbo.

2. V zadnjih parih letih sem v sebi odkrila “ustvarjalno dušo”. Živčke si mirim z izdelavo raznih stvari – verižic, slikic, vsega mogočega. In v tem uživam, čeprav me, odkar sem preseljena, presneto baše čas. Je pa vse to hec, ker so mi celo življenje dopovedovali, da sem štorasta, da ne znam nič naredit, narisat, v glavnem truba! Si pa zdaj dokazujem nasprotno.

3. Vedno sem iskala neko srečo. Vedno sem bila pod kontrolo, vedno so me usmerjali drugi. To si je težko priznati, vendar je vzgoja doma mati samohranilka, ki usmerja življenje svoji hčeri) privedla do tega, da sem se podrejala. Če pomislim, se do neke mere še vedno. A mi gre na bolje.
4. Velika prelomnica v mojem življenju je bil spopad z limfomom pred desetimi leti – skoraj točno za 30. rojstni dan. Ko te soočijo s tem, da imaš raka, se ti za trenutek podre svet. Po tistih prvih nekaj dneh norenja, žuranja po diagnozi, in takoj zatem, ko so me po hitrem postopku poslali na kemo, sem sama pri sebi sklenila, da je pomembno samo to, da bom jaz močnejša. In tako je bilo. Seveda brez določenih ljudi v tistem času ne bi šlo tako zlahka. Mogoče se čudno sliši, ampak res je šlo zlahka. Predvsem ko poslušam zgodbe drugih bolnikov, ki doživljajo prave nočne more. Takrat sem se tudi prvič (!?!) UPRLA svoji materi. In takrat je imela v mojem življenju poleg mojega takratnega fanta posebno vlogo še ena oseba. No, pravi hec je, da sta oba geja.

5. Res je štosno, da imajo v mojem življenju vedno veliko vlogo geji. Od 17. leta imam prijatelje geje, z enim sem celo hodila, ko še ni bil čisto prepričan kaj bi sam s sabo. Zdaj ve in je srečen, upam samo, da se ni dokončno usmeril prav zaradi mene. Ha ha! Je pa še vedno zelo prisoten v mojih mislih, ker se z ljudmi, ki so bili nekdaj del mojega življenja, še vedno dobro razumem.

6. Prav ta dečko mi je enkrat podaril knjigo “Ženske spolne fantazije”! Ko bi takrat vedel, kakšno sranje je s tem naredil! V bistvu me je začelo zanimati vse. Vedela sem tudi za njegove takrat kao “bi” pomisleke in to je v meni zbujalo prav posebno zanimanje. Kaj bi, če bi… ko bi… No ja, fantazije so se mi uresničile, nekaj pa sem si jih tudi sama, v času, ko sem bila par let brez partnerja. Čisto se mi je odpulilo in niti za trenutek mi ni žal. Nato sem spoznala sedanjega partnerja, ki sem ga z vsem seznanila. Ve kaj mi je všeč, kaj so moje fantazije in z njim lahko uresničujem skoraj vse. Edino tretjih oseb v najinem odnosu pač ni.

7. Vedno sem govorila, da ne bom imela otrok. Pred približno petimi leti pa se je v meni nekaj premaknilo in sem se odločila. In zdaj imava prekrasnega divjačka, ki izpopolnjuje najino življenje. No, stvari so se s prihodom otročka spremenile – predvsem utrujenost dela svoje in določene aktivnosti so manj prisotne.

No, zdaj pa moram tole zapreti in nikoli več odpreti, saj bi me lahko premamilo, da vse skupaj izbrišem. Ambala, pejd se solit!

Dogaja se...

… pravzaprav se ves čas nekaj dogaja. Če hočem vsaj nekoliko zadihat, moram naredit vse oddaje za naprej. Ti hudič, ti! In delam… Tudi kongres, ki ga organiziramo, se bliža z vesoljsko hitrostjo… K enemu zboru so me povabili za dirigentko, pa so me kljub mojemu pristanku, da je to možno šele jeseni, kar posvojili že zdaj in je to za znoret. Po dveh vajah imamo jutri kar že nastop na reviji… Moje "punce", ki so pred 50. leti pele v mladinskem zboru in so se zbrale za obletnico, da bodo nekaj zapele, so ta teden “hvala Bogu” zaključile s sezono.

Da ne govorim o tem, da sem čisto preutrujena, da bi naredila kaj doma. Mojemu dragemu se kar malce posmehnejo, ko da prat perilo in ga obesi… kot da je to čudno! Jaz kreditov ne morem plačat od obešanja perila.

Mi pa že zelo lepo raste solatka, ven je pokukal grahek (hihihi, s čim si delam veselje), ker smo pač vse posejali zelo pozno. Paradižnik ima že male paradižničke, buče so v cvetovih… Samo pomanjkanje vode je problematično.

Je pa vasi po Sloveniji, ki nosijo ime kot naša, baje kar 66. In so imele tradicionalno srečanje. Seveda se vaščani lepo napokajo v avtobus in odpravijo vsako leto v eno od njih. In smo šli. Prava vaška veselica z izborom najlepše Miss – ki začuda ni postala ena od tistih, za katere smo že vnaprej vedeli, da so se oblekle, naličile in pripravile zgolj na to, da se bodo kokasto obnašale in hihitale in tekmovale. Zmagala je gospa, ki se je izkazala z obilico humorja in je bila, če se ne motim, letnik 1962!!! Slikala sem se z VEEEEEEEEEEELIKIM petelinom! Kako mu je bilo vroče, bil je maskota ene izmed vasi.

Po vrnitvi domov, pa se mi je prvič v življenju zgodilo sledeče:

midva pod tušem, pridrvi soseda in panično nori, da ji je tip padel dol in ne diha. Kaj ti najprej šine v glavo? Prva pomoč? Pizda… sej ne znam! A znam? Pa avtošola, pa vse se dogaja brzinsko! Pa sem letela, moj dragi minuto za mano… In tip je ležal na tleh, totalno plav, srce je razbijalo kot noro. Ma ne samo njemu – tudi meni! Kaj če kej zajebem? Sploh ne vem koliko je trajalo! Sva pritiskala na prsni koš, umetno dihanje, pa je malo izdihnil pa spet nič… Potem sem ga tolkla po licih in klicala, da mora dihat in je spet malo zadihal, pa spet ne, pa spet….
Njegova bejba pa je bila ves čas v paniki, jokala, poklicala rešilca. Je pa res, da ne vem, kaj bi naredila jaz, če bi šlo za meni drago osebo. Po moje se ti mora zmešat.
Skratka, človek je zadihal, totalno znorel verjetno od šoka, prišel je rešilec… tip mora k specialistu, ker zadeva malce spominja na kak epileptični napad ali kaj podobnega. Ampak ŽIV JE!
Ne želim pa si več podobnih situacij, ker so res GROZLJIVE…

Na deželi je lepo... i-a i-a oooooooooooo

Včeraj je šel naš obisk na sprehod samo 50m od naše hiške in nazaj prinesel tele krasotce:

Pravijo, da imamo tule naokrog polno tega, torej jih je treba samo še najti... Smešno. Naselim se na območje, kjer raste goba na gobi, obožujem jih, ampak lahko se mi postavi pred nos PA JE NE NAJDEM!!!!!! No ja... bom poročala, če se mi katera res nastavi...

No, danes pa se je oglasil - ampak res oglasil z močnim glasom tale junak:

Bil je totalno sestradan, revček, in ne bi bila jaz, če ga ne bi privlekla domov. Očitno ga je v poplavi mladih muc nekdo odvrgel, saj sem ga našla blizu ene izkopane luknje... In me je totalno presenetil moj dragi, ker je muca (kljub veliko besedam in upiranju) crkljal in futral, dokler se ni pomiril in nažrl. Tudi malček je bil čisto iz sebe in zdaj se je odločil, da ima muca. Moj dragi pa muce dobesedno sovraži.

No, posvojen je, če bo le hotel ostati pri nas...Z malim sta se že igrala in lovila, čeprav komaj hodi... Ja, res se nam dogaja... ful... Uživam in ŽIVIM!

Update

No, v odgovor Ambali – pikniki uspevajo. Še najlažje je dat meso na žar in voila – to je to! No tudi zelenjava seveda ne more manjkatJ Obdelali smo Katarino, pa eno familijo, pa Gapijeve prijateljčke in se vsak vikend dogaja. Upam, da kmalu prideta tudi vidva s Cmokotom!

Drugače je pa kar naporno vse skupaj. Delam, pridem domov in spet delam – trte je treba povezat, komaj pridem čez v nekaj dneh, pa je treba spet začet, ker tako hitro rastejo. Moj dragi uspešno kosi, naredil je mali vrtiček s solatko, paradižnikom, papriko, na en kup sem vrgla kumare, bučke in jedilne buče. Še kaj drugega bo treba, a kaj, ko ni časa.

Včeraj je bil fajn žur v štirinajstki. Ivanušič je gostil eno mlado igralko, ki je prekrasna! Tko mi je prav LEPA! (no, da jaz to rečem, uauuuu!) Naredila sta žur v stilu petdesetih, špilali so BitchBoysi, ki so v nekoliko prenovljeni zasedbi fino zažgali. Pa tudi Maja super poje, imela je back vokalistke, vse so bile oblečene v pikaste oblekice s širokimi krilci, imele so trakce v laseh in dobro so pele. Pravo presenečenje. Tudi za obiskovalce v studiu. Ivanušič ima poseben šarm, dekle ima pred sabo po moje lepo prihodnost in upam, da ji bo uspelo uresničiti vse cilje.

Kaj pa je tisto, česar ne razumem… Jure dela talk show. Že res, da se lahko zeza, vendar mora tudi držati neko zbranost. In orkestraši se sredi oddaje v živo brez sramu pogovarjajo, glasno komentirajo, en se je celo pogovarjal po telefonu?!? WTF! Če si v službi, si v službi in ta nonšalantnost ljudi me moti. Občinstvo verjetno tega ni opazilo. Ampak mene moti, da si v tej hiši lahko ljudje privoščijo ČISTO VSE! Zbutala bi jih ko jabolka. Pa še jabolk ne bi tako zelo…. Če se nepravilnosti ne sankcionirajo, je to anarhija.

Po oddaji smo šli na drink in prav hudo se mi pozna, da tega ne znam več. Padla semi z forme. Doma sem bila nekaj čez eno, zjutraj sem vstala ob 10h, potem pa smo se spravili malo na kolo. Prvič letos tako bolj zares. In sem brez kondicije ojej! Od nas do sosednjega vrha je 5 km, seveda malo gor, malo dol in sem nekaj klančkov prehodila. Ampak sem ponosna nase.

Kaki dve uri kasneje se je pa vlilo in dežuje kot iz škafa. No, zaenkrat lahko trkam, da ni toče, saj je v Ljubljani tolklo kot za stavo.

Sem pa zelo ogorčena, ker sem gledala poročila in glupe Ruse, ki so se spravili nad geje. Crkli, da bog da, ma ne geji, temveč degeneriranci, ki so še toliko bedni, da dajajo izjave za TV in to z velikim ponosom.

Grrrrrrrrrrrrrr, kok sem jezna! Še moj dragi, ki je načelno totalno hetero, se je držal za glavo!

… se vidi, da dežuje in imam čas za tale blog… Pozdravček vsem!

Če ne počivaš...

So antibiotiki prijeli in sem se hitro postavila na noge, a se mi pozna, da to ni v redu. Še vedno me malo boli grlo, pokašljujem...
Ampak... v nedeljo sem imela oddajo v živo, tako da časa za počitek ni bilo, morala bi obtrgati in povezati trte, pa sem to naredila samo na eni vrsti namesto na osmih, rada bi si uredila vrtiček, pa je posajenih samo nekaj zelišč in par sončnic:) Moj dragi je naredil omare in bi bilo vanje treba zložiti cunje, pa tudi še čakajo na boljše čase v kufrih in vrečah, pojutrišnjem je Festival Šanson, pri katerem so mi tudi dodelili nekaj dela, pojutrišnjem so Festine, za katere je bilo tudi treba marsikaj postoriti... Skratka, pregorevam...

Počasi bom morala narediti zalogo za poletje, da se ne bomo cvrli tam v studijih sredi največje vročine, tako da o počitku lahko samo sanjam...

Ampak za v soboto pa smo povabili nekaj družinic z otroki, tako da bo pri nas živo, saj bomo praznovali rojstna dneva mojega malčka in moje malenkosti.
Prvič doma, prvič na svojem!

Bolezen

Če grem jaz k dohtarju, je pa res že kriza. Po včerajšnjem praskanju v grlu (ki sem ga elegantno ignorirala) sem današnjo noč preživela v kuhanju žajbeljčka, smiljenju sami sebi in trpljenju od bolečin. Prav ste prebrali. Crkujem od hudega. Ne morem požirat, ker je tako, kot da bi mi v grlo zabadali tisoče žiletk, ne morem govorit, ker vsak gib jezika ali ustne votline povzroči totalne bolečine in vidim zvezde.
Pa res ne pomnim, kdaj sem nazadnje doživela takšno angino. Ker to je to. Zjutraj sem se odpravila v ZD že ob 7.00, da bom ja kmalu na vrsti. Jok brate! Čakala sem 2 uri, moja številka je bila 27! Za crknit. Sem pa bila prijetno presenečena (ker sem šla k zdravnici za urgentne primere), saj po odhodu mojega zdravnika v penzijo SOVRAŽIM mojo dodeljeno dohtarco. Res. Tale danes je bila pa super, mirna, sproščena, dobre volje, tako da sem ji celo rekla, da česa takega že dolgo nisem doživela. In to jaz, ki raje malce pokritiziram kot pa pohvalim (ja, en pa mora!).
Dobila sem antibiotike, za katere upam, da bodo kot čudežne tabletke hitro opravile vsaj svoje začetno delo. V nedeljo me čaka oddaja, v kateri definitivno MORAM govoriti. Ližem Strepsilse (za katere sem BTW ugotovila, da so Produced by Boots - OH, ENGLAND, MY ENGLAND- in jih imam zato še raje) in vsake par ur požrem kak Lekadol, da malce manj boli vsaj ene 15 minut.
Drugače pa ležim, ker me trese.
Ufffffff....... kok se smilim sama sebi:(

Prazniki?!?

Hvala Bogu za praznike. Vsaj kaj narediva. Cel mesec sva skakala iz Ljubljane v Trebnje, zvečer nazaj.. v tistih vmesnih dveh do treh uricah nekaj naredila.. pa spet jovo na novo...

Zdaj smo že tri dni tukaj. Krstili svoje postelje, počasi pospravljamo stvari v omare. Posadila sem sivko, žajbelj, par sadik jagod, kup semen še čaka, da se bo zemljica usmilila zmočit. zdaj jo je nemogoče skopat.

Pobeljeno je, ta večja svinjarija je odstranjena.

Pralni stroj priklopljen in preizkušen - deluje 100/h. Super zadeva. Je bilo pa ludo. Morali smo poštemat v kleti za odtok, ker je bil neaktiven. Spodaj sploh ni bilo cevi! Se vidi, da je bila to vikendica in ljudje niso potrebovali določenih stvari.

Ja, še vodovod priklopijo, pa smo na konju. Denar pa leti in leti.
Kosilnica - je že pokošeno...
Škropilnica - bo treba trtico malo poškropit proti peronospori.
Par zadev za kopalnico še manjka, potem pa lahko malce zadihamo. Predvsem finančno.

Kot se vidi, je vse v barvah. Ne prenašam več belih sten. V Ljubljani je bilo vedno vse belo. Malček si je itak izbral rumeno. V spalnici imava lepo modro (naj bi delovala pomirjujoče). V kuhinji je oranžna, v spodnji predsobi neka zelena, v zgornji sem zmešala Gašperjevo rumeno s spodnjo zeleno in je nastalo... nekaj prav posebnega, pa še ful mi je všeč. Saj bodo še fotke, ampak tud fotkat nimam časa.

Sem se pa oračunalničila. Imam prenosnika, da sem se tudi tukaj priklopila. Seveda s kartico Simobila, saj tule kar dobro vleče. Ponudnikov interneta namreč - NI!

Danes sem barvala z barvo za beton spodnji siv del na bajti. Prav lepo izgleda. Grega je naredil klopco za pred hišo, jaz sem izbrala barvo - modro, ker so že vse ograje modre in ne bom spreminjala še tega.

Ja, ljudje - uživam! Vreme je prekrasno, zadnjič se je prikazala celo teta na obisk (čeprav sem mislila, da smo še v ilegali), jutri pa dobimo obisk prijateljice Katarine z možem in hčerkico. Prvi uradni obisk in otvoritev sezone pečenja na žaru.

Saj je že čas. Imamo 26 stopinj.

Do prihodnjič...

Vse me boli:)

Ojej, seveda moramo vse prepleskati, urediti. Ampak da tako počasi gre, si pa nisem mislila.

Tele praznike sva preživela v praznenju hiške, beljenju, čiščenju ipd...

Spodnji del je urejen, tudi v kuhinji sem začela generalno čiščenje. No, zdaj bomo že lahko jedli iz svojih krožnikov, pili iz svojih skodelic in kozarcev, uporabljali svoj jedilni pribor... Veselim se vsake drobnarije, ampak boli me pa tudi vse od las na glavi do mezinca na nogi!

Obrezala sem en grmiček vrbe (ki je za povezovanje trte). Ven sem vrgla nekaj enega zelenja, ki je preraslo narcise in tulipane in zato ne morejo rasti. Zdaj razmišljem, kje bo moj zeljiščni vrtiček. Hahaha!

Pa ene par fotk sem naredila, ki kažejo kako fajn je tam v hribu!

Pa še razgled:

Doma...

Sem šla v nedeljo malce "domov". Je, čudno se sliši, da greš domov nekam drugam:) In sem gledala okrog, pomila dva predala v kuhinji (počasi se daleč pride), pomila jedilni pribor, par krožnikov, dva lonca in šla ven. Na balkončku, oziroma ob njem raste ena vrtnica plezalka. Sem vzela škarje in jo obrezala. Sicer malo po občutku, ker pojma nimam kako se to dela, ampak vendarle. Zdaj nima več tistih suhih, odmrlih cvetkov.
Cvetijo narcise, tulipani in še nekaj drugih vrst rožic, za katere se niti ne bom trudila, da bi zvedela katere so. Lepo je - itaq! Če ne zaradi drugega pa zato ker je moje.
No, edino kar je hecno, pa je to, da je vse zaraščeno, ker je stalo okrog eno leto. In zdaj bi potrebovala inštrukcije o tem kaj je plevel in kaj ni. Pojma nimam.
Sem pa šla včeraj v Bauhaus al max al karkol že in si kupila motikco, grabljice, lopatko - kot za v peskovnik. Pa tisto, kar si najbolj želim. Semena za zeliščni vrtiček. Pa si nisem mogla kaj, da ne bi kupila še solatke, grahka, bučk pa še nekaj stvari. Me prav zanima, kaj bo ratalo. Ma moram vse prej prekopat huuuuuuuuuuuuuuu!

Danes sva uro in pol porabila na občini in uradno sem postala Dolenjka. Malo sva šla še k hiški, zamenjala ključavnice, pogledala kako je z odtoki in šla naročit hladilnik in pralni stroj. Nikoli nisem mislila, da je to tako fajn. Kupovat zase, po svojem okusu...

Kupila sva tudi nekaj raznih drobnarij, ki imajo sončnice. Moje najljubše rožice. No - te pa sem že posadila, oziroma jih je malček.

Ja, noro je. Mirno in sproščujoče.
Uživam. Plan je, da čez vikend pobelimo - btw - ima kdo kaj pojma o barvah - v kateri prostor kakšne barve? Ne želim imeti vseh sten belih...

Upam, da se v treh tednih vselimo. In da bom končno v svojem življenju prvič resnično praznovala rojstni dan. Doma. Na svojem. Po svojem okusu. S svojimi prijatelji. Pa še okrogel bo!

Končno...

Od septembra je trajala morija... a bo al ne bo, se me bodo v kateri od bank usmilili ali ne. In ko sem že obupala, so prišli ven rezultati razpisa za neprofitna stanovanja. In me seveda po treh letih neuspešnega kandidiranja - razpizdili do amena... V tistem trenutku sem se odločila, da moram narediti vse, da svoji družinici poskusim zagotoviti košček zemlje pod soncem. Država mi pri tem seveda ne pomaga, pomaga hmmmmmmm... le komu (načelno nisem nacionalistka, a tule me pa vsi ićići, ki stanovanje dobijo, razkurijo do konca) pomaga? Meni, ki sem 40 let v Ljubljani? Jok brate!

In sem šla v hudo akcijo moledovanja (čeprav tega ne počnem) banke, da nujno rabim svoj prostor pod soncem. Dejstvo je, da tako res ne morem več. Nimam prostora, da bi se umaknila v svoj kot in se umirila. Nimam prostora za delo, za ustvarjanje... Grozno utesnjeno se počutim. Nimam prostora za intimo. V miru si še tampona ne morem zamenjat. Seks? Kaj je to? Vsi trije smo v enem prostoru in mali se zbudi tudi takrat ko je najmanj treba... Saj ni sam kriv. Ampak zdaj je res dovolj. Ko sem našla svojo hiško, je bila tako zelo v oblakih. Zdaj pa sem zapufana do grla, a tale lepotička je skupaj z vrtičkom in vinogradom z 200. trtami - NAŠA!!!!!!!



S hribčka in klopice pred njo gledam v dolino na sončni zahod. Totalen mir, tišina. Sliši se samo oddaljen zvok kmetijskih strojev, otroški smeh, živ-žav... Ljudje so totalno prijazni, pripravljeni pomagati. Obrezali in povezali smo že vse trte, saj so nam prijazno proskočili na pomoč. Upam, da je tako zelo všeč tudi vam! Več slikic pa, ko bomo začeli urejat...

Trenutek...

... razbijanja srca in grozljivega občutka nemoči...

Prebrala sem blog drage mi osebe, ki ji je za rakom umrla kolegica, znanka, prijateljica... karkoli že. Vedno znova me prizadane, ko slišim, da je umrl kdo, ki ga poznam, ali ga pozna nekdo, ki ga poznam...

Ravno pred kakim mesecem nam je umrl forumovski znanec. Osebno ga nisem poznala, poznala sem ga po pozitivnih vpisih na forum. Umrlo jih je že kar nekaj. Tudi pred desetimi leti, ko sem sama obiskovala kemo, pa pri nas še ni bilo toliko podpore, kot zdaj, nas je na ameriškem limfomaškem forumu vsake toliko kdo zapustil. In vsakič znova je hudo.

Mogoče je zdaj še huje. Od januarja sem sicer opravila vse letne kontrole in je vse OK. A vseeno vedno gloda črv dvoma, kaj pa če... No, glede na to, da smo zdaj (ozdravljeni) onkološki bolniki po petih letih od ozdravitve prepuščeni na milost in nemilost svojim splošnim zdravnikom, ki se potrudijo ali pa tudi ne, ki imajo kaj pojma ali pa tudi ne, ki znajo brat krvno sliko, ali pa ne... Brrrrr... kar zmrazi me. Žal svoji splošni zdravnici ne zaupam...

Umetniki...

... so klasa zase. Iščeš nekoga, ga najdeš, se vse zmeniš, od njega pa NIČ. Kar zgine. Se ne javlja na telefon. Ne pripravi tistega, kar bi moral. In zaradi tega potem najebeš ti. In da bi moral cele dneve, vsakih 10 minut klicat, poskušat, nadzirat vse, ki morajo karkoli narediti... tega ne štekam. Naj bi bila to jaz? Tega si ne morem privoščiti in občasno izgubljam živčke.
Brrrr, kok sem jezna!

FESTINICE

Ja, koncertov je v Ljubljani ogromno! Človek včasih sploh ne ve, kam bi se odpravil. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da se zgodi nekaj novega. Pa ne zato, ker ljudi poznam, ampak zato, ker so začeli nekaj novega.

Pa od začetka. Včeraj je bila na radiu oddaja sobotni ringaraja, za kar je namensko izbrana OTROŠKA glasba. Otroci potrebujejo otroško glasbo. In to tisto, ki je primerna za to, da ponavljajo (primeren obseg) in da jo razumejo (besedila). Pri nas je ustvarjalcev te glasbe dokaj malo, ampak - seveda jih je malo - če pa se povsod na vse pretege servira zgolj komercialna glasba. Tako ni čudno, da že miceni otročki pojejo pesmi Saške Lendero, na koncertu Wernerja zvečer se na odru pojavi štiriletna punčka in poje njegove pesmi?!? Zanima me, kam to pelje. In ker sem želela včerajšno oddajo poslušat, sem iskala program in naletela na povsem prijeten telefonski pogovor med neko voditeljico in otroki. Mičkenimi otroki, ki komaj govorijo. In na vprašanje, kakšna glasba ji je všeč, je punčka odgovorila, da Saška Lendero in skladba Metulj. Daaaaaaaaa?!? OK, naj bo. Po pogovoru pa - štiklc z besedilom nekako takole: zizike so kot lizike... Ojej. Ali to res paše v kontaktno oddajo za otroke? Ne glede na to, da je bil to radio Veseljak, bi morali uredniki malo spremeniti politiko. Kdo pa bo narekoval ali usmerjal dogajanje, če ne mediji. Tu naj bi bili zato, da povejo, kaj je dobro in kaj ne. Sploh pa za otroke.
Saj se mogoče res butasto sliši, ampak otroci ne potrebujejo tovrstne glasbe. Vse to lahko pride kasneje. Ko so majceni, majceni pa potrebujejo otroško muziko, otroška besedila, tudi na klasiko se super odzivajo. Samo PONUDITI JIM JO MORAMO - na ustrezen način in kar hlepijo po novih stvareh. Ko bodo večji, si bodo že izbrali tisto, ki jim ustreza, pa čeprav je to narodnozabavna ali turbo... imajo pravico. Ampak imajo pa tudi pravico, da spoznajo vsakršno glasbo.

Zato mi je ideja, da se v Festivalni dvorani v okviru Pionirskega doma (ki je že itak vzgojna ustanova za predšolske in šoloobvezne otroke) po novem organizirajo koncerti, super. Za odrasle ob četrtkih enkrat mesečno, za otroke pa so tu matineje prav tako enkrat mesečno. In to s področja klasične in jazz glasbe. Jupi! Končno se je nekdo spomnil tudi na najmlajše. Ker imam sama nadobudnega (kmalu) štiriletnika, vidim, da sprejema vse to. Trenutno je v avtu "zakon" en komad od Siddharte (verjetno zato, ker je Siddharto poslušal že v trebuhu) in ga moramo dat kar na replay. Super so mu songi, ki spremljajo risanke (tisti prevedeni Franček, Tabaluga, saj jih niti vseh ne poznam), posluša pevske zbore in seveda klasiko. Zato je na koncertu prav presenetljivo poslušal in bil pri miru.

Morali bi videti te otroke. Bravo starši! Pridejo, malo sedijo, malo vstanejo in zraven zaplešejo, malo sprašujejo, sodelujejo... Klasična glasba torej deluje. Tudi na majhne otroke, ali pa ravno zato ker so še majhni in nimajo vcepljenih raznih predsodkov.
Prav lepo vabljeni, da pridete kdaj pogledat, tudi brez otrok. Očarali vas bodo:) Izgledajo pa nekako takole: plešejo, dirigirajo... super so!

Pogreb

Ne maram hodit na pogrebe. Vendar je to včasih neizogibno.

Umrl je gospod, ki ga zelo cenim.

Bil je začetnik marsičesa na področju slovenskega zborovstva. In največji hec je, da ga niso marali. Še vedno mi ni povsem jasno, s čim se je zameril tej združbi, vendar je bil povsem nemočen proti - komu? Po moje lobiju enega gospoda, ki pa ga videti ne morem. Ki ga ne spoštujem že leta in leta. Ki se ga kar nekako bojijo - Bog ne daj napisati kaj proti njemu in njegovemu zboru. Pa čeprav povsem upravičeno, saj zbor, ki bi moral biti najboljši v državi, pa te funkcije ne opravlja... nima kaj delati ali pa mora spremeniti vodstvo in način dela. Samo malce je treba recimo skandinavske profesionalce pogledat.

Sicer je pa pri nas itak tako. Kritizirat se ne sme, ker se "trudijo". Bljak. Ali pa se vse napiše v superlativih, pa v resnici izvedba ni bila pol kur** vredna. Ali pa se reče - joj ne smem pisati proti (zgoraj omenjenemu) dotičnemu, ker ima "zasluge za narod". Podoba dobrega, kakovostnega se ravno zaradi teh stvari izkrivlja. Za ljudi postaja kar vse dobro. Njihovi čuti prenašajo vse po vrsti, češ, saj je dobro. Ja res smo omejeni, ker si pustimo diktirat na vseh področjih.

Profesorja Boleta sem bolje spoznavala zadnji dve leti. Ko sem z njim pripravljala oddaje o vseh obdobjih njegovega zborovskega življenja. In ga kar nekako vzljubila. Bil je globoko prizadet zaradi tega, ker se glasba njegovih zborov ni slišala (zakaj za vraga ne, če pa se posluša marsikaj slabšega). Ker so ga kar izrinili s scene. Res je, da je bil star, vendar je imel še toliko za povedat in dat...

In danes grem na njegov pogreb.

Naj vam bo lahka zemlja v rodnem Brezju....

Ko se vrneš domov prazen...

Danes sem šla na predstavo v staro elektrarno. Stripsody 2. Kebataola! Avtorica projekta: Karmina Šilec.

Navajena sem, da mi projekti Carmine Slovenice sedejo. Na nek način so sterilni, izdelani do potankosti, prijetni itd. Takšne stvari sprejemam do neke meje. Če je preveč, je preveč. Stvar se mi ne zdi živa, ko je res spedenana v nulo, brez kakršnekoli napakice, ki bi dokazovala, da dekleta niso zgolj roboti v rokah ambiciozne dirigentke. Ampak pustimo Carmino Slovenico.

Prvič v elektrarni kot prizorišču - VŠEČ!

Prvič na projektu Kebataola - RAZOČARANA!

Skupina raziskuje zvok, spodbuja novo, obuja staro.... ful enih globokih besed v predstavitvi skupine, ki je nocoj pokazala že videno, že slišano... v glasbeni avantgardi pred recimo dvajsetimi leti. Saj ne vem. Mogoče sem jaz tista, ki sodobnih pristopov ne razume. Vendar 5 žensk, ki spuščajo iz sebe razne zvoke - glasove, v eni osvetljeni luknji pa tip v kikli, ki poje kot "kao" kontratenor. No, tako kot Jimmy Sommerville recimo, ampak kar nekaj... brez prave melodije in smisla. Vse v angleščini ali nemščini. (Cilja na tujino? Ojej...) Vzorci, ki se ponavljajo, pa čeprav jih imaš poln kufer že po dveh minutah.

Svetla točka - pianist, ki je polnil vmesne premore, ko je oder v temi in se dekleta prestavljajo. Jasno, če je bil pa Bojan Gorišek. Poleg Milka Lazarja še en multipraktik, ki iz klavirja izvabi kar hočeš...

Ja, moja prva misel - odgovor na vprašanje znanca, da je bilo kar fajn in kako se mi je zdelo:

"Pustilo me je prazno..."

To je zame grozno. Da me koncert, predstava pusti čisto neprizadeto, nič šokirano, nič presenečeno... karkoli! V meni ne vzbudi niti najmanjšega čustva... kar naj bi bila naloga oziroma vloga umetnosti.

Škoda. Upam, da so drugi v predstavi uživali bolj kot jaz.

Denar je pol zdravja

Kako je to, če se ne pozdraviš in letaš okrog.... Tako kot letos pri meni. Že nekaj mesecev se vleče prehlad/ne prehlad, viroza/ne viroza. Par dni sem imela mir, potem je pa mali spet začel kašljat, kihat in seveda sem zdaj tudi jaz totalno smrkava.

Echinacea, Coldrex, vitaminčki, čajčki, med (ki zame ni najboljša rešitev zaradi povišanega cukra). No zdaj so mi za tamalga svetovali Prospan, meni Sinupret, za tamalga sirup Echinax (ker ostalih zvarkov iz ameriškega slamnika taki mali še ne smejo), ki je nekaj novega pri nas...

In kam pelje tole moje naštevanje? K temu, da me vsakič, ko pomolim nos v lekarno, to stane vsaj kakih 20 - 40 Evrov. In če pogledam računčke, so me v zadnjih mesecih tile neprestani prehledi in viroze stali že malo premoženje. Zelo žalostno.

Zdravo življenje nasploh je pri nas hudo precenjeno. Ta "dobra" moka, črn sladkor, oljčno olje (tisto ta pravo) ali kokosova mast, izdelki iz polnozrnate moke... Trgovine ala Kalček, kjer lahko daš celo za dva dl olja (nekega posebnega) kar ene 30 Evrov. Zakaj potem pravijo, da je folk bolan. Da je diabetes v porastu? Tudi če bi hotel, si s povprečno plačo v naši državici ne moreš privoščiti zdrave prehrane. Da ne govorimo o bio tržnici z "bio" izdelki, sadnjem, zelenjavo... Hudo. In ko ti zdravniki ne pomagajo kaj dosti, se poskusiš k sebi spraviti sam in ugotoviš, da si prereven za kaj takega. Prehrambeni dodatki? Tudi ko sem ugotovila kaj mi pomaga, mi ne pomaga, ker bi rabila par sto Evrov mesečno samo za to.
Specialisti? No ja! Dovolj zgovoren podatek je ta, da sem se novembra naročila pri diabetologinji. Naročili so me septembra. "Saj nimate problemov, ne?" Če jih ne bi imela, ne bi rabila specialista. Človek lahko crkne preden pride na vrsto. Oziroma mora imeti denar, da si pregled plača. In seveda pride na vrsto takoj. Za bruhat.

Moja želja v primeru, da se mi udejani plan: vrtiček z zelišči, začimbami, nabiranje zelišč... joj kakšne pobožne želje. Če bom hotela odplačevati kredit, za to ne bo časa:) Ves čas bom prebila v delu, kar mi bo požiralo še tisto živčkov kar mi jih je ostalo, pa smo spet v začaranem krogu. Način življenja nam ne omogoča zdravega življenja. Pogoj za to je umiritev sistema, poglobitev vase.

Pa ne vem, če sem se v zadnjih letih kdaj uspela dejansko umirit in uživat življenje.
Mogoče se grdo sliši, ampak v treh letih in pol od malčkovega rojstva sem se temu približala samo takrat, ko sem zapustila "belo" Ljubljano in se pobrala za nekaj dni v Amsterdam. Se tam en večer mal zakadila in pozabila na vse. Tudi na malega. Ta velik ni problem, zna skrbet zase!

In zakaj ne morem tega ponoviti? Moje delo je tako, da ni bolniške, ni dopusta. Oziroma je, samo nadomešča me nihče. Delo moram imeti opravljeno in na lagerju. A to je težko, če te "ponucajo" za miljon stvari, da nimaš časa izpopolnjevati tistega lagerja in ti spet zmanjka. In če ti zamenjajo delo, kar je sicer super, se zaradi tega spet znajdeš na začetku. Kje je milijon tistih oddaj, ki jih moraš narediti, da lahko potem zgineš za nekaj dni. In teh nekaj dni ne nadomesti vsega pritiska, ki si ga doživljal v preteklih mesecih (ker seveda ne gojim upanja, da bi si lahko privoščila mir pred poletnimi počitnicami).

Ja... toliko za danes o zdravem življenju. Pa še kdaj...

Gradovi

V soboto smo se odpravili gledat gradove. Ledene umetnine, ki so jih ustvarjale ekipe iz cele Slovenije. Še nikoli nisem videla kako to poteka. Seveda so organizatorji ob pomanjkanju snega prekleto nasrkali, ker so morali narediti kupe umetnega snega. Izdelovalcem pa se je kar sproti topilo, ker je bil tak lep sonček.

Tudi vzdušje je bilo super, moj malček pa se je z veseljem spravil na rito in se dričal po hribčku:)

Evforija

Tako hecno mi je, da se v 10. minutah razprodajo karte za četverico opernih pevcev. Zakaj? Vrag si ga vedi. Ker je okrog tega nastala taka fama? Sicer so že trije tenorji "zažigali" kamorkoli so prišli, pa še bi, če ne bi zbolel Pavarotti.
Kot je v starih časih srca topil Clayderman ob klavirju... no, zdaj pa se topijo ob poslušanju opernih pevcev.
In zdaj imamo tudi mi svoje il Divo. Eroika. Trije dečki, ki so klasično izobraženi pevci. O tem ali so všeč meni ali ne, ne bom, saj sem jaz itak preveč kritična. So pa všeč poslušalcem. Sicer pa za enega vem, da je srca mamic osvajal že z zgoščenkami ob spremljavi citer. Ja, znašli so se in našli eno tržno nišo. Zgoščenka bo šla za med...

Mnenja so deljena, ampak takšna glasba cilja na širše ljudske množice. Komercializacija - osebno jih lahko v tem trenutku vržem skoraj v en koš z Atomiki. Samo da se prodaja. Zelo zagovarjam cilj približevanja klasične glasbe običajnim poslušalcem. Le zakaj bi morali 3. program radia Slovenija poslušati zgolj visoko izobraženi intelektualci? Ampak način tega približevanja pa bi moral biti nekoliko drugačen. Način, ki so ga uporabili Eroika je za moj okus preveč cenen. In če bi zadevo naredili obratno - klasični samospev predelali v modernejšo različico, bi verjetno dosegli enak učinek, le da bi ljudje poleg uživanja v glasbi izvedeli tudi, kdo so Schubert, Mussorgski, Brahms... Tako nekako...

In če pogledamo EMO. Tudi tu so mnenja deljena. Zame operna pevka, ki tako zelo zgreši intonacijo (pa ne le enkrat) nima kaj delat v operi. Če se pa poda v zabavne vode, bi morala pa to narediti zelo prefinjeno, brez napak, z veliko mero okusa. Česar pa tole skrpucalo od nastopa ni pokazalo. Nekaj me je zmotilo. Nekaj že videnega, slišanega. In nisem vedela kaj. Neko zobato bitje med back vokali!
Pregledala sem EME za nazaj. In ugotovila (saj ni skrivnost), da je Saška nastopila z istimi back-vokalisti - no vsaj zobatega se spomnim - že leta 05 in 06. In ob nekajkratnem poslušanju Metulja in tele letošnje opazila, da je zamenjano samo zaporedje tonov. VSE ISTO! Avtor je pa ravno tista smejoča se kreatura od back vokala? Za te ugotovitve ne rabiš biti strokovnjak v "strokovni komisiji". Že mogoče, da niso imeli izbire. Bi pač naredili krajšo EMO, ne pa tri dni trajajoča čreva. Ampak avtorjevo kopiranje samega sebe brez kakršnekoli domišljije in ustvarjalne žilice.... in da to gre skozi kot nekaj najboljšega, kar lahko Slovenija ponudi Evroviziji? In da "slavna" operna pevka, ki je izobražena dama, tega ni ugotovila?

Naročiti skladbo brez rompompoma. To bi bila rešitev. Ne pa tridnevna EMA nad katero se zgraža ogromno ljudi, ki ne prinese nič novega razen besa avtorjev, ki niso bili izbrani in so hoteli narediti kar svoj vzporeden festival.

Ja, hmmmmmm, samo kaj, ko pa tisti cekinčki s telefonskimi klici tako ljubko padajo v malho. za koga k***? Boljši program? Ahahahahahaha....

No takole izgleda zadeva pred:

Takole pa po:


Okoli tega striženja je bila prava drama. Lasje rastejo in če otrok NE PUSTI in pika, pač ne pusti. In zdaj z virozo in visoko vročino so bili lasje ves čas mokri. Lepega dne pa pravi: "Jaz bom šel k frizerki!" Ne k frizerju ampak k frizerki. In to k eni na Vrhniko. Verjetno si jo je zapomnil (2 leti!!! je od tega kar je bil), ker mu je dala bombone. Pri nas palijo samo cukrarije. Če gre na kahlo lulat, bombon. Kakat... bombon. Joj kok si bil priden... bombon... Ampak nisem jaz uvedla tega reda, da ne bi mislili, pa tudi daddy ne. O tem mogoče kdaj drugič.
Ker ga seveda ne bi peljali bolnega k frizerju, sem se ponudila jaz. A navdušenja ni bilo. Dokler....
Ni padel predlog: "Če te lahko postriže Kasparina, dobiš pa Ferrarija!" In je bil že v kopalnici. Ampak štorije še ni konec. Bila je sobota in seveda se je daddy moral TAKOJ odpravit po Ferrarija. To pa ja ni problem, saj jih vedno gledamo kar v vsaki štacuni. In me kliče ves obupan, da nikjer ni nobenega Ferrarija. Razen seveda tistih za 30 jurjev (bivših SIT) na daljinsko. Saj ne, da bi imel naš mišek kaj proti, ampak glede na uničevalni nagon prav dolgo ne bi zdržal ta Ferrari. Po dveh urah se je daddy po obisku osmih (8) štacun pojavil z enim mičkenim Ferrarijem, ki mu že manjka spojler. No, ampak vsaj našel ga je. Kje? tega ga pa nisem upala vprašat:)

30.01.07

Imam enega učenca, ki preizkuša moje potrpljenje. Ne samo to, da je že v lanskem šolskem letu mislil, da bo kar brez kakršnegakoli truda naredil predmet, ampak se niti ne potrudi in ne pokliče, da ga recimo - ne bo k uri.
Tako je bilo spet prejšnji teden... In danes? Baje pride. Zato tudi naslov bloga. Res ga imam vrh glave, ker mi pije energijo kot pijavka. Malo je takih. Celo zelo redko se zgodi, da me kdo spravi ob pamet.
V letošnjem letu delam nove stvari. Kakor sem se prej ukvarjala z "resnimi" zadevami, sem zdaj med tistimi, ki ljudi zabavajo. In se tu tudi bolje počutim. Vzdušje je boljše, delo bolj dinamično. Le umetniki so carji. Boemu je vseeno, če ga kličem petstokrat in prosim za podatke. Pravi, da se moramo navaditi. Saj je res, ker razumem, da pritisk z vseh strani ne deluje najbolje. Je pa univerzalec. Kamorkoli ga priklopiš, v katerokoli situacijo ga postaviš, se znajde. Poje, igra klavir, povezuje, igra....
Ampak kaj, ko drugi pritiskajo name...
Na razpisu za najem neprofitnega stanovanja sem se po dveh letih (ko sem že kar visoko prigurala) znašla na listi A - med socialnimi problemi. Med tistimi, ki dejansko nimajo za kruh. In sem dobila skoraj živčni zlom. Razlaga gospe referentke je pa naslednja: "gospa, imate pač toliko nižji cenzus". Kakšen cenzus, zaboga. Vsa tri leta delam enako delo, za istega naročnika, oziroma več naročnikov. Na dohodninski obločbi vedno več piše, tudi vedno več plačujem... Kje je zdaj ta denar?!?
V čem je catch? V TEM, DA IMAM S.P. ljudje. Ker nisem dobila redne službe, sem si drznila poskrbeti sama zase in naredila s.p. Pa ne služim tako slabo. Ampak:
- banka za kredit zahteva recimo 12.000.000 SIT (kar po starem) prometa letno - kje naj zaslužim 1.000.000 mesečno?!?!?!
- na stanovanjskem skladu je zgleda pomembno, koliko plačujem za prispevke (kar gre itak po lestvici zaslužka in nisem več v najnižjem razredu)
- za plačilo vrtca pa upoštevajo kar vse kot tvoj zaslužek in plačuješ več!
Kdo je zdaj tukaj butast? Naj služim ali naj ne služim? Mogoče ne bi bilo slabo, da se glede na stanovanjski problem RES deklariram kot lažna samohranilka, neham delat in se obesim državi na vrat?!?! Jebeš to državo!
V besu sem se torej včeraj po razlagi gospe na stanovanjskem skladu odpravila v banko. In prisežem, da se bom maksimalno potrudila, da dobim tisti posrani kredit, pa čeprav sem s.p., pa čeprav bom zakraditirana do vrh glave, pa čeprav....
Teh a bi al ne bi je toliko, da boli glava. Ampak tako več ne morem živeti. Zmanjka mi pa samo ene dva miljončka bivših tolarčkov. A ste jih kje videli, da jih grem pobrat?